Te dve besedi sta verjetno edini, ki lahko na kratko opišeta moje trenutno stanje. No, moje stanje zadnje meseca, ki se je zadnje dneve samo še poslabšalo.
Vedno sem precej močno čustveno reagirala na stvari, ki so se mi dogajale. Zadnje čase pa se stvari precej pospešeno izmenjujejo med občutkom absolutne sreče in veselja ter precejšnje žalosti in osamljenosti. Poznam razloge za občutke, ki me prevevajo, ampak jih ne znam ukrotiti. Ne znam jih zatreti in obvladati. Vem zakaj sem žalostna. Še vedno. Čeprav vem, da je danes že mnogo, mnogo bolje. Čeprav sem govorila o stvareh, ki so me težile, nikoli nisem z nikomer stvari res prišla do dna. In to me tako zelo mori. Sploh, ker se mi danes zdi, da me nihče zares ne razume in da večina misli, da nekaj "za brezveze travmiram".
Trenutno sem težko vesela za srečo svojih prijateljev. Sem zaradi tega slaba prijateljica? Zato se rahlo izogibam družbe, odgovarjam z enozložnicami in čakam, da me mine. Ali pa da nekdo na pravi način pobeza v to moje gnezdo, v pajčevino, ki jo spletam okoli sebe in me izbeza ven. Nazaj. Ali obstaja nekje sreča za vsakogar? Obstaja sreča zame?
Ni komentarjev:
Objavite komentar