What I like about you...

Včeraj sem imela ustni izpit. Prvega izmed treh pogojev, za katere upam, da jih bom naredila do odhoda na morje. Sovražim ustne izpite, ker imam vedno občutek, da profesor vidi skozi mene in me nato vpraša točno tisto česar se nisem naučila. In ravno zaradi tega sem vedno tudi obupno živčna, kar na rezultat ne vpliva nič kaj vzpodbudno. Podobno je bilo včeraj, ko sem čakala pred kabinetom. V kabinetu je bila ena od mojih sošolk, poleg mene pa je čakal še eden, ki je imel ustnega pred menoj. In ja, spet sem bila obupno živčna. Dokler ni prišla sošolka ven in se začela z mano pogovarjati. Ko je povedala kaj je bila vprašana in mi dala nekaj namigov, je bilo takoj lažje.:) Še bolje je bilo, ko se je vseeno odločila, da me počaka in gre z mano na pijačo, kljub temu, da je potem že zmenjena. Hvala Nives.:) Mislim, da v takih trenutkih spoznavam kako pomembni so taki prijatelji, ki ti znajo priskočiti na pomoč ravno takrat, ko to najbolj potrebuješ. Ki sicer ne spadajo med tiste, ki bi jih klical ob polnoči (verjetno tudi oni ne tebe), ampak so vedno tukaj zate, ko je to najbolj potrebno.
Aja, izpit se je iztekel v redu. Našla sem še dve točki, profesor me je vprašal zakaj se nisem pritožila in ju je moral najti sam, potem pa mi je dal čas, da še enkrat dobro pregledam izpit. Končal se je z devetko in predvsem enim zanimivim pogovorom. In ni bilo tiste mučne tišine, ki včasih nastane, ko ti nimaš pojma, profesor pa te samo gleda.

Poleg izpita sva v tem tednu uspela z Matejem končno izvesti najin, že dolgo načrtovani, tek. Ker je nebo kazalo, da se bo vsak čas izlilo in ker toča na odprtem polju ni preveč pametna stvar, sva ubrala krajšo pot. Bilo je fino. Veliko sva se načvekala in zdelo se mi je, da Mateju kar ni bilo dovolj, sama pa sem bila kar vesela, da sem doma. Drugič boš ti govoril, jaz pa tekla.;)