Ura je približno deset in pred približno eno uro sem prišla s treninga. Sedaj sedim za računalnikom, pa bi v bistvu morala biti kje drugje. Zunaj, na zraku, poleg tebe. Tako zelo sem se veselila, pa si sporočil, da te ne bo. Imaš svoje razloge, kar razumem in sprejemam. No, sprejemam malo težje, vem pa, da te ne morem prisiliti da prideš, če sam ne želiš tako.
Sedela sem v sobi z ugasnjeno lučjo in gledala skozi okno. Zunaj je nekaj lučk in v bistvu je fajn včasih tako sedeti. Misli so švigale sem ter tja in na licu so se pojavile solze. Ja, očitno sem bolj občutljiva kot kažem. Ne vem če sem sposobna ostati močna in prenesti to kar se dogaja s tabo.
Zjutraj sem mislila, da bo večer najboljši del dneva. Ker ga bom očitno preživela za zvezkom iz instrumentalnih metod analize (kar tudi ni slabo), bom rekla, da je bil vsaj trening fajn. V pravem pomenu besede. Z Andrejo nisva bili hitri, sva pa premagali celoten klanec, čeprav je hotela Andreja na polovici zaviti na ravnino. Dober občutek je, ko pretečeš kar si si zadal, še boljši, ko vidiš, da nekoga vlečeš naprej. In da na koncu ni izmučen do konca, ampak zadovoljen in srečen. Treningi so zabavni ravno zaradi tega, ker se dobro razumemo. Kar je smešno je, da so boleg mene v skupini še 3 diplomirane kemičarke.:) In da je Janja danes uvedla vadbo na čas, ker si je morala spočiti ušesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar