Razlogov za odhod je verjetno toliko kot je ljudi, ki so kdajkoli odšli: želja po boljšem življenju, iskanje dogodivščine, selitev k partnerju, možnost dodatne/bojše izobrazbe ... Prav vsem odhodom pa je skupno nekaj: vsi za seboj pustijo prav vse, kar so prej poznali. Družino, prijatelje, udobje vsakodnevne rutine ... Selitve so stresne: že znotraj iste države je včasih težko, selitev v drugo državo pa ta faktor še poveča. Kamorkoli prideš, vedno začneš znova, ne glede na pozicijo. Tudi v znanosti je tako, ko prideš v nov laboratorij, vedno vzame nekaj časa, da ljudje ugotovijo kakšno znanje si prinesel s seboj in da začnejo verjeti, da ti lahko zaupajo. Poleg tega je vse novo: osvojiti moraš kako najti stanovanje, kako je organiziran zdravstveni sistem, kaj vse moraš narediti, ko kupiš nov avto ... Prvi nakupi v trgovini vzamejo ure, ker seveda stvari niso tam, kjer bi jih pričakoval. In priznam, odhodi v trgovino se pogosto končajo z googlanjem: "Kje najti ... v ...?" Ampak, to so vse stvari, na katere se lahko zelo hitro navadiš. In nato ugotoviš, da že kar nekaj časa nisi slišal ničesar od svojih prijateljev, da življenje doma teče dalje tudi brez tebe, da si bil pač ti tisti, ki se je odločil oditi. In prav lahko se je hitro ujeti v nek krog (ne)pošiljanja sporočil, čakanja na drugega in izgovorov zakaj še vedno nisi odgovoril na sporočilo prijatelja izpred tednov. Prav vsi se ujamemo v to in počasi pustimo, da nam stvari spolzijo iz rok.
Zanimivo kako ob selitvi vedno pogrešamo tisto, kar smo pred tem imeli na dosegu roke. Tako sva, na primer, v Evropi pogrešala Tim Tame in honeycomb. Odkar sva tu, sva verjetno kupila točno en paket Tim Tamov, zato pa toliko bolj pogrešava Cockto, Smokije in Laderach. Pa gore. In predvsem njihovo dostopnost. In dobro izolirana stanovanja. Predvsem pa mi manjka nekdo, s komer bi lahko popoldne šla na kavo in povedala vse, kar me teži. V bistvu se do pred kratkim nisem zavedala, da sem imela srečo, da sem v Švici v zelo kratkem času spoznala nekaj ljudi, ki so hitro postali dobri prijatelji (poleg tega, da je Švica blizu in da se je praktično istočasno iz Slovenije preselilo tudi nekaj ostalih prijateljev). Tukaj te sreče še nimava. Čeprav sva spoznala nekaj simpatičnih ljudi, sva kar kmalu ugotovila, da nas očitno ne druži prav veliko skupnega in da druženje deluje le kadar sva midva pobudnika le-tega. V Švici velja pravilo, da se je najlažje vključiti v družbo preko športa in tako se veselim poletja, ko bodo razmere končno bolj ugodne za letenje in plezanje.
Še vedno me včasih prevzame občutek, da bi se najraje zaprla v kokon in vse skupaj prespala. Potem se zavem, da je to pač pot za katero sva se odločila in da sta pred nama le dve leti in pol, ko se bova lahko ponovno odločila kaj je za naju najbolje. Do takrat pa sva le midva odgovorna za to, da nama je tu lepo.
nedelja, 6. avgust 2017
ponedeljek, 3. julij 2017
Zakaj internet ne prenese vsega kar zapišemo
Mesec maj je vedno tudi v znamenju teka, ki se imenuje "Wings for life." Ne samo, da je tek povsem drugačen od vseh ostalih tekmovanj, denar, ki se zbere preko štartnin, je tudi namenjen raziskovanju poškodb hrbtenjače. K pisanju tega bloga pa me je vzpodbudil komentar na internetu, ki se je najprej obregnil ob moto tega teka, nato pa nadaljeval z vprašanjem kako smo lahko prepričani, da gre denar res v prave roke. Nadaljevanje je bilo še bolj bizarno, avtorica posta se je namreč začela spraševati kako smo lahko prepričani, da se pri raziskavah ni mučilo živali. Facebook je odprt za vsa mogoča vprašanja, pa začnimo na začetku ...
Moto teka je: "Tečem za tiste, ki tega ne morejo." Tukaj dam avtorici pripombe delno prav, verjetno si tudi tisti na vozičkih želijo teči in si ne želijo, da namesto njih to počnemo drugi. Ne glede na to, pa moto točno pove kakšen je namen teka: ozaveščati o poškodbah hrbtenjače in hkrati pridobti nekaj denarja za nujno pomembne raziskave. Znanost je, poleg umetnosti, ena izmed tistih stvari, pri kateri je državi najlažje odvzeti nekaj denarja. Za večino ljudi vsakodnevne raziskave pač niso pomembne in se ne zavedajo, da je bila velika večina odkritij odkrita ravno zaadi tega, ker je znanost imela dovolj denarja. Žal se tega pogosto zavedamo le takrat, ko zbolimo in si neskončno želimo, da bi nam nekdo pomagal.
Ko se odločimo, da bomo donirali denar, nikoli ne moremo biti 100% prepričani, da bo denar šel v prave roke. Če vložimo nekaj časa, pa lahko v današnjem svetu zlahka prevesimo ta % proti visoki številki. Pet minut mi je vzelo, da sem našla, da je idejni vodja tega teka tudi sam na invalidskem vozičku. To je zame dovolj, da verjamem, da gre denar res v prave roke. In, če ne gre, potem več ne morem narediti. Edino kar lahko naredim je, da potem nikoli ničesar ne doniram.
Del komentarja, ki me je seveda najbolj zmotil, je bil ta o mučenju živali. Trenutno imam to srečo, da delam v laboratoriju, kjer lahko izvajamo tudi poskuse na živalih. Srečo zato, ker je potrebno vse zdravila najprej stestirati preden jih lahko pošljemo naprej in dejstvo, da vemo kako delujejo na miših, definitivno pomaga pri odločanju ali se splača v to investirati več časa (in denarja) ali ne. In naj tule povem, da moramo za vsako miško, ki jo uporabimo za raziskave, najprej napisati prošnjo, ki mora iti skozi etično komisijo. To so dolgi in zamudni postopki in lahko ste prepričani, da komisija ne odobri prošenj, ki nimajo utemeljenega razloga in če bi lahko poskuse opravili brez poskusov na živali. Vse živali so med poskusi nadzorovane in ob najmanjšem sumu, da žival trpi, jo je potrebno usmrtiti. Prav tako je treba voditi evidence o tem kaj natančno se je dogajalo z vsako miško od trenutka, ko je prišla na svet do njene smrti. Sigurno trpijo veliko manj od tistih miši, ki jih vaš maček na pol mrtve prinese domov kot trofejo. In če to niso zadostni razlogi, si samo zamislite naslednjo situacijo: v nesreči ste si poškodovali hrbtenjačo do take mere, da se ne morete premikati in vas morajo vaši bližnji hraniti po žlici. Mentalno ste še vedno na enaki ravni kot pred nesrečo. Bi se v tem primeru še vedno spraševali o mučenju živali (naj še enkrat poudarim, da živali v laboratoriju niso mučene) ali bi si želeli, da bi našli rešitev za vaše poškodbe.
In naj na koncu dodam samo še nekaj o našem delu. Medtem, ko se v javnosti razpravlja o zaslužkih farmacije in denarju v znanosti, večina raziskovalcev živi podobno življenje mojemu. V službo navadno prihajam med 7 in 7.30, domov grem med 5.30 in 6 popoldne. Včasih delam čez vikende in ponoči (vsakih nekaj mesecev celo noč). Včasih nam par ur pred eksperimentom sporočijo, da lahko uporabimo določeno aparaturo in potem smo spet v službi celo noč. Verjetno je tudi to razlog, da bodo otroci še nekaj časa počakali. Na teden oddelam mnogo več od tistih plačanih 40 ur, nadure niso plačane, pa tudi dodatnega dopusta ne morem vzeti. V službo se vozim z javnim prevozom, ki ga tukaj plačujem sama, enako velja za malico/kosilo. In če je slučajno začelo zveneti, kot da jamram ... Ne! To defitinivno ni namen, želim le predstaviti realno sliko našega dela. Ker ne verjamem, da bi kdorkoli izmed nas bil v našem poklicu, če v tem ne bi užival in če ne bi resnično verjeli, da lahko s svojim delom pripomoremo k boljšemu življenju nas vseh.
Raziskovalci se trudimo svoje delo na čim bolj razumljiv način predstaviti javnosti. Ko boste imeli čas, se le odpravite na noč znanstvenikov ali pa na znanstival (oziroma kakšno podobno prireditev). In če se vrnem na začetek tega bloga: ko vam v denarnici ostane kakšen "odvečen" evro, ga le donirajte. Vsak človek lahko najde nekaj/nekoga, ki mu lahko pomaga.
Moto teka je: "Tečem za tiste, ki tega ne morejo." Tukaj dam avtorici pripombe delno prav, verjetno si tudi tisti na vozičkih želijo teči in si ne želijo, da namesto njih to počnemo drugi. Ne glede na to, pa moto točno pove kakšen je namen teka: ozaveščati o poškodbah hrbtenjače in hkrati pridobti nekaj denarja za nujno pomembne raziskave. Znanost je, poleg umetnosti, ena izmed tistih stvari, pri kateri je državi najlažje odvzeti nekaj denarja. Za večino ljudi vsakodnevne raziskave pač niso pomembne in se ne zavedajo, da je bila velika večina odkritij odkrita ravno zaadi tega, ker je znanost imela dovolj denarja. Žal se tega pogosto zavedamo le takrat, ko zbolimo in si neskončno želimo, da bi nam nekdo pomagal.
Ko se odločimo, da bomo donirali denar, nikoli ne moremo biti 100% prepričani, da bo denar šel v prave roke. Če vložimo nekaj časa, pa lahko v današnjem svetu zlahka prevesimo ta % proti visoki številki. Pet minut mi je vzelo, da sem našla, da je idejni vodja tega teka tudi sam na invalidskem vozičku. To je zame dovolj, da verjamem, da gre denar res v prave roke. In, če ne gre, potem več ne morem narediti. Edino kar lahko naredim je, da potem nikoli ničesar ne doniram.
Del komentarja, ki me je seveda najbolj zmotil, je bil ta o mučenju živali. Trenutno imam to srečo, da delam v laboratoriju, kjer lahko izvajamo tudi poskuse na živalih. Srečo zato, ker je potrebno vse zdravila najprej stestirati preden jih lahko pošljemo naprej in dejstvo, da vemo kako delujejo na miših, definitivno pomaga pri odločanju ali se splača v to investirati več časa (in denarja) ali ne. In naj tule povem, da moramo za vsako miško, ki jo uporabimo za raziskave, najprej napisati prošnjo, ki mora iti skozi etično komisijo. To so dolgi in zamudni postopki in lahko ste prepričani, da komisija ne odobri prošenj, ki nimajo utemeljenega razloga in če bi lahko poskuse opravili brez poskusov na živali. Vse živali so med poskusi nadzorovane in ob najmanjšem sumu, da žival trpi, jo je potrebno usmrtiti. Prav tako je treba voditi evidence o tem kaj natančno se je dogajalo z vsako miško od trenutka, ko je prišla na svet do njene smrti. Sigurno trpijo veliko manj od tistih miši, ki jih vaš maček na pol mrtve prinese domov kot trofejo. In če to niso zadostni razlogi, si samo zamislite naslednjo situacijo: v nesreči ste si poškodovali hrbtenjačo do take mere, da se ne morete premikati in vas morajo vaši bližnji hraniti po žlici. Mentalno ste še vedno na enaki ravni kot pred nesrečo. Bi se v tem primeru še vedno spraševali o mučenju živali (naj še enkrat poudarim, da živali v laboratoriju niso mučene) ali bi si želeli, da bi našli rešitev za vaše poškodbe.
In naj na koncu dodam samo še nekaj o našem delu. Medtem, ko se v javnosti razpravlja o zaslužkih farmacije in denarju v znanosti, večina raziskovalcev živi podobno življenje mojemu. V službo navadno prihajam med 7 in 7.30, domov grem med 5.30 in 6 popoldne. Včasih delam čez vikende in ponoči (vsakih nekaj mesecev celo noč). Včasih nam par ur pred eksperimentom sporočijo, da lahko uporabimo določeno aparaturo in potem smo spet v službi celo noč. Verjetno je tudi to razlog, da bodo otroci še nekaj časa počakali. Na teden oddelam mnogo več od tistih plačanih 40 ur, nadure niso plačane, pa tudi dodatnega dopusta ne morem vzeti. V službo se vozim z javnim prevozom, ki ga tukaj plačujem sama, enako velja za malico/kosilo. In če je slučajno začelo zveneti, kot da jamram ... Ne! To defitinivno ni namen, želim le predstaviti realno sliko našega dela. Ker ne verjamem, da bi kdorkoli izmed nas bil v našem poklicu, če v tem ne bi užival in če ne bi resnično verjeli, da lahko s svojim delom pripomoremo k boljšemu življenju nas vseh.
Raziskovalci se trudimo svoje delo na čim bolj razumljiv način predstaviti javnosti. Ko boste imeli čas, se le odpravite na noč znanstvenikov ali pa na znanstival (oziroma kakšno podobno prireditev). In če se vrnem na začetek tega bloga: ko vam v denarnici ostane kakšen "odvečen" evro, ga le donirajte. Vsak človek lahko najde nekaj/nekoga, ki mu lahko pomaga.
nedelja, 11. junij 2017
Nedeljsko jutro
Ni lepšega od dobro izkoriščenega nedeljskega jutra. Tako me je moja notranja budilka zbudila ob 6.30 in mi tako omogočila, da uživam ob sončnem vzhodu iz najinege dnevne sobe. Zunaj je baje 6 stopinj, zato je danes očitno prvi dan, ko bom nase neavlekla dolge tekaške hlače. No ja, pa saj baje se je s prvim junijem tudi uradno začela zima. Najprej sem hotela v ušesa namestiti še slušalke, pa sem se nato odločila, da imam tako ali tako dovolj stvari za premislit. Že tako si preredko vzamemo čas, da smo samo sami s seboj, vedno smo v družbi ali pa visimo na telefonu. Včasih si zjutraj na tramvaju vzamem čas in opazujem ljudi in okolico in zmeraj mi je žal za vse tiste, ki samo gledajo v svoj telefon, medtem ko se nad reko prebuja dan in na nebu ustvarja najlepše možne barve.
Po prvem kilometru in pol, ko moram prečkati šestpasovnico in 4 semaforje, končno pridem do obale. Vdihnem morski zrak- tega se ne bom nikoli naveličala. Navadno lahko ob morju tečem le poleti, ko je že ob sedmih zjutraj zunaj vsaj 25 stopinj in tako danes prav uživam v bolj ugodnih temperaturah za tek. Kljub zgodnji uri, je zunaj že kar nekaj tekačev, sprehajalcev psov in kolesarjev. Ja, ne pravijo zaman, da je Melbourne eno najbolj športnih mest na svetu. Tečem proti Port Melbournu in se spomnim na študijo, ki sem jo brala pred kratkim, kjer so tekače spraševali o čem razmišljajo o teku. Zanimivo (ali pa tudi ne), so najpogostejše teme: okolica, koliko časa bodo še tekli, tempto teka in kako jih je težko (če sem si prav zapomnila in ne nujno v tem vrstnem redu). Moje misli se ponavadi vrtijo nekje med tem kako trpim, kako uživam, kaj imam za narediti v službi/doma in pogostokrat se mi med tekom utrnejo tudi najboljše ideje in rešitve problemov, ki jih imam v službi. Tokrat predvsem globoko diham, občudujem morje in se zavedam kako srečna sem lahko, da sem tu, da imam dve zdravi nogi in da imam dejansko možnost, da delam kar me je volja. V daljavi se svetlika "Spirit of Tasmania", ki me vedno znova spominja na to, da sva si obljubila, da se bova tokrat res odpravila tudi na Tasmanijo. Malo pred Port Melbournom me zaštiha v hrbtu (ja, verjetno bo res čas, da poleg teka končno vključim še vaje za moč), potem se začnejo še krči v nogah (predvidevam, da filter, ki ga imava za vodo odstranjuje tudi magnezij in ostale ione- verjetno ne bi bilo slabo kupiti še kakšnega dodatka magnezija), ampak se vseeno odločim in nadaljujem. Prijetno sonce in rahel vetrič (ali kako že pravijo Orleki) in 16 kilometrov je dejansko minilo še predno se tega dobro zavem. Mischa še spi, ampak kmalu bo čas za budnico- pred nama je še zanimiv dan ...
Po prvem kilometru in pol, ko moram prečkati šestpasovnico in 4 semaforje, končno pridem do obale. Vdihnem morski zrak- tega se ne bom nikoli naveličala. Navadno lahko ob morju tečem le poleti, ko je že ob sedmih zjutraj zunaj vsaj 25 stopinj in tako danes prav uživam v bolj ugodnih temperaturah za tek. Kljub zgodnji uri, je zunaj že kar nekaj tekačev, sprehajalcev psov in kolesarjev. Ja, ne pravijo zaman, da je Melbourne eno najbolj športnih mest na svetu. Tečem proti Port Melbournu in se spomnim na študijo, ki sem jo brala pred kratkim, kjer so tekače spraševali o čem razmišljajo o teku. Zanimivo (ali pa tudi ne), so najpogostejše teme: okolica, koliko časa bodo še tekli, tempto teka in kako jih je težko (če sem si prav zapomnila in ne nujno v tem vrstnem redu). Moje misli se ponavadi vrtijo nekje med tem kako trpim, kako uživam, kaj imam za narediti v službi/doma in pogostokrat se mi med tekom utrnejo tudi najboljše ideje in rešitve problemov, ki jih imam v službi. Tokrat predvsem globoko diham, občudujem morje in se zavedam kako srečna sem lahko, da sem tu, da imam dve zdravi nogi in da imam dejansko možnost, da delam kar me je volja. V daljavi se svetlika "Spirit of Tasmania", ki me vedno znova spominja na to, da sva si obljubila, da se bova tokrat res odpravila tudi na Tasmanijo. Malo pred Port Melbournom me zaštiha v hrbtu (ja, verjetno bo res čas, da poleg teka končno vključim še vaje za moč), potem se začnejo še krči v nogah (predvidevam, da filter, ki ga imava za vodo odstranjuje tudi magnezij in ostale ione- verjetno ne bi bilo slabo kupiti še kakšnega dodatka magnezija), ampak se vseeno odločim in nadaljujem. Prijetno sonce in rahel vetrič (ali kako že pravijo Orleki) in 16 kilometrov je dejansko minilo še predno se tega dobro zavem. Mischa še spi, ampak kmalu bo čas za budnico- pred nama je še zanimiv dan ...
četrtek, 25. maj 2017
Zima (ali kakorkoli že to je)
Večina Avstralije ne povezuje ravno z zimskimi okoliščinami, in čeprav v Melbournu verjetno nikoli ne bomo dobili dveh metrov snega, zima definitivno počasi prihaja. Dnevi so se že primerno skrajšali in dnevno svetlobo tako premoremo le med 7.30 in 17.30 (oziroma nekaj takega, ne vem kdaj mi je nazadnje res uspelo iti domov, ko je bilo zunaj še sveto). Dnevi postajajo tudi bolj mrzli in vetrovni. Še huje pa je, da je najino stanovanje verjetno bolj mrzlo od zunanje okolice, ker je pač izolacija skoraj neobstoječa. Tudi zaradi tega je bilo zadnjič prav smešno gledati razpravo o mejah hrupa, ki je potekala v določenih krogih doma. Tu sem se že navadila, da najina spalnica gleda na parkirišče sosednje stavbe in da je hrup avtomobilov pač moja večerna uspavanka.
Najino življenje se je po začetni kolobiciji postavilo v ustaljene tire. Tako tedne preživiva na relaciji služba-stanovanje, čez vikende pa nadoknadiva čez teden zamujeni spanec in poskusiva preživeti vsaj nekaj časa zunaj. Če ne drugega, se vsaj odpraviva na sladoled in na sprehod ob obali, saj bi bilo kar malo žalostno če ne bi izkoristila lokacije. Najino stanovanje je namreč od promenade ob obali oddaljeno le dober kilometer. Tek ob plaži je tudi moja priljubljena rekreacija, čeprav moram priznati, da je tek proti vetru, ki piha v prsa s hitrostjo 25 km/h, precej težaven. Prvih nekaj tednov me je že nekaj kilometrov popolnoma uničilo, sedaj se pa pač ne vdam: grizem, dokler se veter ne vda prvi. In tako počasi ponovno nabiram tekaške kilometre, k čemur pripomore tudi to, da imamo nasproti mojega laboratorija lep park kamor se da pobegniti medtem, ko eksperimenti "tečejo".
Služba je še vedno fajn. Skupina, ki se ukvarja s strukturno biologijo je majhna in dejansko so se sposobni med seboj pogovarjati in prilagajati. Tako ne prihaja do tega, da se mora vsak soočiti z istim problem kot se je dogajalo v mojem prejšnjem labpratoriju. Ker je laboratorij del fakultete za farmacijo, se večina ljudi ukvarja s farmacevtskimi tematikami, tako da smo mi nekakšni "outsiderji". Ker tudi šef ni strukturni biolog, nam pusti, da delamo samostojno, čeprav nikoli ne izpusti priložnosti, da bi vprašal kdaj bomo rešili strukturo novega receptorja. Glede na to, da je projekt praktično ležal v predalu zadnjih nekaj let (no, verjetno nekje v zamrzovalniku na -20), smo do sedaj že uspeli dobiti kristale v nekaj različnih pogojih in difrakcijo do 8A. Pot je še dolga, ampak začetek je. V Švici smo bili razvajeni, saj smo imeli sinhrotron direktno pred nosom in smo lahko praktično kadarkoli preverili kvaliteto naših kristalov. Avstralski sinhrotron je za nas trenutno še precej neuporaben, saj imajo ljudje, ki so dejansko tam zaposleni zelo malo časa za razvoj. Zato se še vedno, več ali manj, ukvarjajo le s konvencionalno kristalografijo. Na srečo lahko mi naše vzorce pošljemo v Ameriko, kjer lahko potem naše eksperimente izvedemo kar iz luksuza naše pisarne. V kolikor je internet v redu (malo več o tem v odstavku spodaj). Ker tako dejansko vskočimo vedno, ko dejanski uporabnik na Stanfordu ne rabi vsega časa, ki je bil predviden zanj, se nam je v zadnjem tednu zgdodilo, da smo dvakrat dobili čas za analizo, kar je pomenilo, da smo bili v službi 12-16 ur. Mislim, da smo potem porabili kar nekaj časa, da smo dodobra prišli k sebi. Nadur seveda ne poznamo, kakšnega višjega plačila tudi ne, je prednost našega dela, da nas dejansko nihče ne kontrolira in si lahko občasno vzamemo tudi kakšen dan malo bolj "na izi".
Čeprav naj bi na internet doma čakala nekaj tednov, se je vse skupaj odvilo hitreje od pričakovanj. Plačala sva sicer 250 dolarjev za to, da je nekdo prišel do naju in "priklopil" telefonsko linijo (to mu je vzelo natanko 5 minut), ampak tak je tu sistem in midva ne moreva nič. Dostop do interneta sva tako dobila presenetljivo hitro, kar pa ne pomeni, da dejansko lahko res uporabljava internet. Hitrost je namreč tako mizerna, da lahko internet uporablja le eden od naju, tako da se morava o tem dogovoriti (no ja, vsaj poskrbi za to, da redno komunicirava :P). Malo me spominja na tiste čase pred 20 leti, ko so nas starši odlogirali z interneta, ker so potrebovali telefon. Tu namreč vsa infrastruktura pripada eni samo telefonski družbi, ki ima seveda absoluten monopol. V zadnjih letih so se pojavile manjše družbe, ki ponujajo internet, ampak morajo najemati priključke od te velike družbe. Uporabniki nato igramo namizni tenis med vsemi temi družbami, si podajamo žogico in izgubljamo živce. Tako sva se odločila, da prekineva pogodbo z eno od teh manjših družb in se pridruživa glavni telefonski družbi. Tako bova seveda plačevala mnogo več, ampak imava vsaj pogodbo s katero so obvezani, da ima najina internetna povezava vsaj neko določeno minimalno hitrost (mogoče bova pa že kmalu lahko oba naenkrat uporabljala internet).
V zadnjih tednih so prispele tudi najine stvari, ki sva jih poslala iz Švice. Tako ima Mischa končno dovolj spodnjega perila in meni ni treba vsakih nekaj dni skrbeti ali je v predalniku še dovolj njegovih svežih nogavic. Ker po pogodbni ne smeva v nobeno steno zabiti niti enega žeblja, sva se opremila z nalepkami, ki nama omogočajo, da na stene obesiva vse tiste slike, ki so tudi prispele (2 ogromni škatli!). Tako stanovanje dejansko postaja malo bolj domače in stene manj bele. Je pa s paketom tudi prišla streznitev, da sva se res preselila in da sva se res odločila, da se odseliva na drugo stran sveta. Zame je bilo kar malo boleče, ko sem razmišljala koliko zamujeni stvari je pred nama: rojstni dnevi, poroke, nove družinske pridobitve, odraščanja otrok najinih prijateljev ... Koliko prijateljstev se bo izgubilo nekje vmes med telefonskimi pogovori in vrsticami emailov? Za koliko od teh bo odgovorna moja neodzivnost in trma? Po drugi strani: koliko novih doživetij je pred nama? Koliko preizkušenj, ki naju lahko še bolj povežejo? Koliko skupnih razočaranj in koliko nepozabnih potovanj?
Priznam, iskanje novih "prijateljstev" je tisti del, ki me dela najbolj nervozno. Mischa pravi, da zato, ker od ljudi preveč pričakujem. Priznam, da ima prav. Verjetno vse skupaj izhaja že iz naše vzgoje: v angleščini je praktično vsak človek, ki je okoli tebe, tvoj "friend". V slovenščini pa striktno ločujemo med prijateljem, znancem, kolegom itd. Pravih prijateljev je malo in te so tisti na katere se lahko absolutno zaneseš. Vsaka selitev s seboj prinese tudi to, da moraš na novo vzpostaviti krog ljudi, ki jih imaš okoli sebe. Težko bi rekla, da sem v Švici uspela najti res prave prijatelje, čeprav Mischa trdi, da je to le posledica moje trme in neprilagodljivosti v določenih situacijah. Mischa, na drugi strani, nima problemov z navezovanjem novih prijateljstev, tako se pogosto zgodi, da me pusti doma, ko se on odpravi s prijatelji na pivo. Ali v kino ... :)
Ne glede na vse, trenutno nama res ni nič hudega. In čeprav včasih pride črv dvoma ali pa trenutek otožnosti, ta hitro mine. Sploh kadar se v mojem inboxu znajde kakšen prijeten mail. ;)
Najino življenje se je po začetni kolobiciji postavilo v ustaljene tire. Tako tedne preživiva na relaciji služba-stanovanje, čez vikende pa nadoknadiva čez teden zamujeni spanec in poskusiva preživeti vsaj nekaj časa zunaj. Če ne drugega, se vsaj odpraviva na sladoled in na sprehod ob obali, saj bi bilo kar malo žalostno če ne bi izkoristila lokacije. Najino stanovanje je namreč od promenade ob obali oddaljeno le dober kilometer. Tek ob plaži je tudi moja priljubljena rekreacija, čeprav moram priznati, da je tek proti vetru, ki piha v prsa s hitrostjo 25 km/h, precej težaven. Prvih nekaj tednov me je že nekaj kilometrov popolnoma uničilo, sedaj se pa pač ne vdam: grizem, dokler se veter ne vda prvi. In tako počasi ponovno nabiram tekaške kilometre, k čemur pripomore tudi to, da imamo nasproti mojega laboratorija lep park kamor se da pobegniti medtem, ko eksperimenti "tečejo".
Služba je še vedno fajn. Skupina, ki se ukvarja s strukturno biologijo je majhna in dejansko so se sposobni med seboj pogovarjati in prilagajati. Tako ne prihaja do tega, da se mora vsak soočiti z istim problem kot se je dogajalo v mojem prejšnjem labpratoriju. Ker je laboratorij del fakultete za farmacijo, se večina ljudi ukvarja s farmacevtskimi tematikami, tako da smo mi nekakšni "outsiderji". Ker tudi šef ni strukturni biolog, nam pusti, da delamo samostojno, čeprav nikoli ne izpusti priložnosti, da bi vprašal kdaj bomo rešili strukturo novega receptorja. Glede na to, da je projekt praktično ležal v predalu zadnjih nekaj let (no, verjetno nekje v zamrzovalniku na -20), smo do sedaj že uspeli dobiti kristale v nekaj različnih pogojih in difrakcijo do 8A. Pot je še dolga, ampak začetek je. V Švici smo bili razvajeni, saj smo imeli sinhrotron direktno pred nosom in smo lahko praktično kadarkoli preverili kvaliteto naših kristalov. Avstralski sinhrotron je za nas trenutno še precej neuporaben, saj imajo ljudje, ki so dejansko tam zaposleni zelo malo časa za razvoj. Zato se še vedno, več ali manj, ukvarjajo le s konvencionalno kristalografijo. Na srečo lahko mi naše vzorce pošljemo v Ameriko, kjer lahko potem naše eksperimente izvedemo kar iz luksuza naše pisarne. V kolikor je internet v redu (malo več o tem v odstavku spodaj). Ker tako dejansko vskočimo vedno, ko dejanski uporabnik na Stanfordu ne rabi vsega časa, ki je bil predviden zanj, se nam je v zadnjem tednu zgdodilo, da smo dvakrat dobili čas za analizo, kar je pomenilo, da smo bili v službi 12-16 ur. Mislim, da smo potem porabili kar nekaj časa, da smo dodobra prišli k sebi. Nadur seveda ne poznamo, kakšnega višjega plačila tudi ne, je prednost našega dela, da nas dejansko nihče ne kontrolira in si lahko občasno vzamemo tudi kakšen dan malo bolj "na izi".
Čeprav naj bi na internet doma čakala nekaj tednov, se je vse skupaj odvilo hitreje od pričakovanj. Plačala sva sicer 250 dolarjev za to, da je nekdo prišel do naju in "priklopil" telefonsko linijo (to mu je vzelo natanko 5 minut), ampak tak je tu sistem in midva ne moreva nič. Dostop do interneta sva tako dobila presenetljivo hitro, kar pa ne pomeni, da dejansko lahko res uporabljava internet. Hitrost je namreč tako mizerna, da lahko internet uporablja le eden od naju, tako da se morava o tem dogovoriti (no ja, vsaj poskrbi za to, da redno komunicirava :P). Malo me spominja na tiste čase pred 20 leti, ko so nas starši odlogirali z interneta, ker so potrebovali telefon. Tu namreč vsa infrastruktura pripada eni samo telefonski družbi, ki ima seveda absoluten monopol. V zadnjih letih so se pojavile manjše družbe, ki ponujajo internet, ampak morajo najemati priključke od te velike družbe. Uporabniki nato igramo namizni tenis med vsemi temi družbami, si podajamo žogico in izgubljamo živce. Tako sva se odločila, da prekineva pogodbo z eno od teh manjših družb in se pridruživa glavni telefonski družbi. Tako bova seveda plačevala mnogo več, ampak imava vsaj pogodbo s katero so obvezani, da ima najina internetna povezava vsaj neko določeno minimalno hitrost (mogoče bova pa že kmalu lahko oba naenkrat uporabljala internet).
V zadnjih tednih so prispele tudi najine stvari, ki sva jih poslala iz Švice. Tako ima Mischa končno dovolj spodnjega perila in meni ni treba vsakih nekaj dni skrbeti ali je v predalniku še dovolj njegovih svežih nogavic. Ker po pogodbni ne smeva v nobeno steno zabiti niti enega žeblja, sva se opremila z nalepkami, ki nama omogočajo, da na stene obesiva vse tiste slike, ki so tudi prispele (2 ogromni škatli!). Tako stanovanje dejansko postaja malo bolj domače in stene manj bele. Je pa s paketom tudi prišla streznitev, da sva se res preselila in da sva se res odločila, da se odseliva na drugo stran sveta. Zame je bilo kar malo boleče, ko sem razmišljala koliko zamujeni stvari je pred nama: rojstni dnevi, poroke, nove družinske pridobitve, odraščanja otrok najinih prijateljev ... Koliko prijateljstev se bo izgubilo nekje vmes med telefonskimi pogovori in vrsticami emailov? Za koliko od teh bo odgovorna moja neodzivnost in trma? Po drugi strani: koliko novih doživetij je pred nama? Koliko preizkušenj, ki naju lahko še bolj povežejo? Koliko skupnih razočaranj in koliko nepozabnih potovanj?
Priznam, iskanje novih "prijateljstev" je tisti del, ki me dela najbolj nervozno. Mischa pravi, da zato, ker od ljudi preveč pričakujem. Priznam, da ima prav. Verjetno vse skupaj izhaja že iz naše vzgoje: v angleščini je praktično vsak človek, ki je okoli tebe, tvoj "friend". V slovenščini pa striktno ločujemo med prijateljem, znancem, kolegom itd. Pravih prijateljev je malo in te so tisti na katere se lahko absolutno zaneseš. Vsaka selitev s seboj prinese tudi to, da moraš na novo vzpostaviti krog ljudi, ki jih imaš okoli sebe. Težko bi rekla, da sem v Švici uspela najti res prave prijatelje, čeprav Mischa trdi, da je to le posledica moje trme in neprilagodljivosti v določenih situacijah. Mischa, na drugi strani, nima problemov z navezovanjem novih prijateljstev, tako se pogosto zgodi, da me pusti doma, ko se on odpravi s prijatelji na pivo. Ali v kino ... :)
Ne glede na vse, trenutno nama res ni nič hudega. In čeprav včasih pride črv dvoma ali pa trenutek otožnosti, ta hitro mine. Sploh kadar se v mojem inboxu znajde kakšen prijeten mail. ;)
sobota, 1. april 2017
Pa sva šla ...
So rekli, da je čas, da spet kaj napišem. Po dolgem razmišljanju sem prišla do spoznanja, da imajo verjetno prav. Poleg tega, da lahko na tak način relativno hitro delim kaj se dogaja, mi to tudi omogoča, da ostajam v stiku s slovenščino. Po pravici povedano, se velikokrat zavem, da mi manjka stik z jezikom in da mi velikokrat zmanjka besed, ko želim kaj povedati. Zato se, prosim, ne ozirajte na manjkajoče vejice, čeprav se bom trudila, da bo slovničnih napak čim manj.
Po štirih letih življenja v Zurichu sva se torej odločila, da se preseliva. In če se že greva to igro, bova to naredila popolno in se preselila praktično na drugi konec sveta, v Melbourne. Čeprav sem se tega podviga na začetku neizmerno veselila, me je na koncu malo stiskalo. Konec koncev nama v Zurichu ni bilo slabo, imela sva svoj krog prijateljev in urejeno stanovanje, starši so bili relativno blizu, socialna varnost je bila dobra, na koncu pa sva po spletu naključij tudi imela ponudbe za nadaljevanje najine kariere. Kakorkoli, s postdoc ponudbama v najinih žepih, sva po dveh mesecih čakanja končno pričakala tisto vizo. Stvari seveda niso šle brez vseh problemov, ampak Mischa bi rekel, da to niso bile ovire, ki jih ne bi mogla preskočiti. Tako sem konec februarja naprej odletela jaz, Mischa pa se mi je pridružil teden kasneje, po tem, ko je iz Švice uspešno odpravil majnšo pošiljko najinih osebnih stvari.
Nisva pričakovala, da bodo stvari enake kot so bile, ko sva Avstralijo zapustila zadnjič in prav to sva želela preveriti: je Avstralija še vedno tista dežela, ki naju je pred leti tako prevzela. Stvari so, khm, rahlo dražje. In to govorim iz švicarske prespektive, kjer so stvari res drage. Kar naju je najbolj presenetilo, je bilo kako drage so stvari, ki so bile že uporabljene: pohištvo, avtomobili, elektronske naprave itd. Poleg tega sva morala kar hitro sprejeti kakšna so tu stanovanja. Z eno besedo: majhna. Cenejša kot v Zurichu, ampak res majhna. Ker s pritoževanjem ne bova ničesar spremenila, sva se odločila, da so to stvari, ki jih moraš sprejeti, ko se preseliš. Še posebno, ker sta najini službi na dveh različnih koncih mesta in sva želela najti kotiček nekje vmes. Na koncu sva imela srečo, da sva dobila relativno veliko stanovanje, kilometer in pol oddaljeno od plaže in 45-60 minut do služb. Kar niti ni tako hudo. Finančni vidik opremljanja stanovanja nama je seveda dal glavobol (še posebaj ker imajo tu ljudje tudi svoj osebni hladilnik in pralni stroj), ampak na koncu sva se prebila skozi to in sedaj imava vsaj delno opremljeno stanovanje v katerega zvečer z veseljem prihajava. Interneta še vedno nimava (v Avstraliji za to potrebuješ 4-6 tednov), prav tako ne televizije, lahko pa zato več časa kvalitetno preživiva drug z drugim.
Ker sva oba prispela v Avstralijo le dva dneva pred pričetkom službe, je le-ta do sedaj prevzela velik del najinih življenj. Tudi tu so ljudje le ljudje in privih 14 dni sem tako kosilo jedla sama. Ni se zdelo, da bi kogarkoli res zanimalo ali kaj potrebujem in ali bi mi prav prišlo nekaj družbe. V zadnjih letih sem se navadila, da je včasih ok biti tudi sam in me to ni preveč prizadelo. Po teh dveh tednih, pa sem končno lahko odšla v lab in od takrat je v službi res fajn. Na mojem projektu sva le dva postdoca in klima tu je popolnoma drugačna kot je bila v mojem prejšnjem laboratoriju. Na začetku sva praktično vse stvari delala skupaj in občutek, da imam nekoga, ki ga lahko vprašam za pomoč dokler se ne počutim dovolj samozavestno, je bil absolutno nenadomestljiv. Poleg tega je več sodelovanja, ker se tu ljudje zavedajo, da se da tako doseči mnogo več kot če vsak dela na svojem omejenem projektu in nikoli ne govori z drugimi. Če primerjam laboratorij s tistim v Švici, smo imeli v Švici sigurno več opreme in več možnosti, da pridemo do uporabe najnovejše tehnologije, tu, na primer, s tem kar imajo, dejansko rešujejo strukture. ;) Mogoče bi se morali malo zamisliti kaj je v življenju res pomembno. Dnevi tako kar prehitro minevajo, čez vikende pa je seveda še vedno 1000 stvari, ki jih je potrebno postoriti.
Avstralija je še vedno neverjetna in čeprav je najina situacija sedaj drugačna, verjamem, da bova znala izkušnjo izkoristiti do konca. Sončni zahodi še vedno vzamejo sapo in nikoli se jim ne morem dovolj naužiti. Še vedno pa je ena najboljših stvari tisti vonj, ki te prevzame, ko stopiš iz hiše, ko okoli tebe zapiha veter in s seboj prinese vonj evkaliptusa.
Po štirih letih življenja v Zurichu sva se torej odločila, da se preseliva. In če se že greva to igro, bova to naredila popolno in se preselila praktično na drugi konec sveta, v Melbourne. Čeprav sem se tega podviga na začetku neizmerno veselila, me je na koncu malo stiskalo. Konec koncev nama v Zurichu ni bilo slabo, imela sva svoj krog prijateljev in urejeno stanovanje, starši so bili relativno blizu, socialna varnost je bila dobra, na koncu pa sva po spletu naključij tudi imela ponudbe za nadaljevanje najine kariere. Kakorkoli, s postdoc ponudbama v najinih žepih, sva po dveh mesecih čakanja končno pričakala tisto vizo. Stvari seveda niso šle brez vseh problemov, ampak Mischa bi rekel, da to niso bile ovire, ki jih ne bi mogla preskočiti. Tako sem konec februarja naprej odletela jaz, Mischa pa se mi je pridružil teden kasneje, po tem, ko je iz Švice uspešno odpravil majnšo pošiljko najinih osebnih stvari.
Nisva pričakovala, da bodo stvari enake kot so bile, ko sva Avstralijo zapustila zadnjič in prav to sva želela preveriti: je Avstralija še vedno tista dežela, ki naju je pred leti tako prevzela. Stvari so, khm, rahlo dražje. In to govorim iz švicarske prespektive, kjer so stvari res drage. Kar naju je najbolj presenetilo, je bilo kako drage so stvari, ki so bile že uporabljene: pohištvo, avtomobili, elektronske naprave itd. Poleg tega sva morala kar hitro sprejeti kakšna so tu stanovanja. Z eno besedo: majhna. Cenejša kot v Zurichu, ampak res majhna. Ker s pritoževanjem ne bova ničesar spremenila, sva se odločila, da so to stvari, ki jih moraš sprejeti, ko se preseliš. Še posebno, ker sta najini službi na dveh različnih koncih mesta in sva želela najti kotiček nekje vmes. Na koncu sva imela srečo, da sva dobila relativno veliko stanovanje, kilometer in pol oddaljeno od plaže in 45-60 minut do služb. Kar niti ni tako hudo. Finančni vidik opremljanja stanovanja nama je seveda dal glavobol (še posebaj ker imajo tu ljudje tudi svoj osebni hladilnik in pralni stroj), ampak na koncu sva se prebila skozi to in sedaj imava vsaj delno opremljeno stanovanje v katerega zvečer z veseljem prihajava. Interneta še vedno nimava (v Avstraliji za to potrebuješ 4-6 tednov), prav tako ne televizije, lahko pa zato več časa kvalitetno preživiva drug z drugim.
Ker sva oba prispela v Avstralijo le dva dneva pred pričetkom službe, je le-ta do sedaj prevzela velik del najinih življenj. Tudi tu so ljudje le ljudje in privih 14 dni sem tako kosilo jedla sama. Ni se zdelo, da bi kogarkoli res zanimalo ali kaj potrebujem in ali bi mi prav prišlo nekaj družbe. V zadnjih letih sem se navadila, da je včasih ok biti tudi sam in me to ni preveč prizadelo. Po teh dveh tednih, pa sem končno lahko odšla v lab in od takrat je v službi res fajn. Na mojem projektu sva le dva postdoca in klima tu je popolnoma drugačna kot je bila v mojem prejšnjem laboratoriju. Na začetku sva praktično vse stvari delala skupaj in občutek, da imam nekoga, ki ga lahko vprašam za pomoč dokler se ne počutim dovolj samozavestno, je bil absolutno nenadomestljiv. Poleg tega je več sodelovanja, ker se tu ljudje zavedajo, da se da tako doseči mnogo več kot če vsak dela na svojem omejenem projektu in nikoli ne govori z drugimi. Če primerjam laboratorij s tistim v Švici, smo imeli v Švici sigurno več opreme in več možnosti, da pridemo do uporabe najnovejše tehnologije, tu, na primer, s tem kar imajo, dejansko rešujejo strukture. ;) Mogoče bi se morali malo zamisliti kaj je v življenju res pomembno. Dnevi tako kar prehitro minevajo, čez vikende pa je seveda še vedno 1000 stvari, ki jih je potrebno postoriti.
Avstralija je še vedno neverjetna in čeprav je najina situacija sedaj drugačna, verjamem, da bova znala izkušnjo izkoristiti do konca. Sončni zahodi še vedno vzamejo sapo in nikoli se jim ne morem dovolj naužiti. Še vedno pa je ena najboljših stvari tisti vonj, ki te prevzame, ko stopiš iz hiše, ko okoli tebe zapiha veter in s seboj prinese vonj evkaliptusa.
nedelja, 19. junij 2016
Friends(hips)
I have a feeling all my blogs start pretty much similar recently. When we went for lunch last week, one of my Slovenian friends said: "What's up? It seems you are just complaining." It made me think and I guess he is right. I do complain a lot, I also complain much more over the social media than I do in real life. At least, this is what I would like to think. I also hope complaining will help, at least make me feel better if not making the whole situation better.
I miss my friends lately. Like a lot. How difficult is it to keep a long distance friendship? Sometimes it is problematic even when both friends are living in the same country, not talking about the friendships that are separated into two different countries or continents. How many friendships survive just because one of the people invests a lot of time? And when I have such a feeling with some of my friends, Mischa reminds me then how many emails remained unanswered on my side. How many messages were stuck because I wanted to answer them properly, how many skype meeting cancelled because I did not feel like it at the moment, how many trips not done, just because I never took time? I guess friendship is always driven by both parties, probably sometimes even more gentle than a relationship and just needs a lot of love to survive.
I know I feel like this partly because I realised recently how happy I am to have all these amazing friends, but also because my life is not easy at the moment. The end of my PhD is coming closer and, even if I don't like to admit, it does stress me a lot. It does make me feel like I am a complete failure on times and I am not good with dealing with this. Then you start thinking what else have you done in these last years and there is not much to tell. I think language made a huge impact and, besides some people at work, I have not really made much new friends (not speaking that I have really not done much more than just work). This doesn't make me more confident either.
I guess we don't always need to write long emails or have hours of conversations on skype. Sometimes it is enough to send a simple message and say: "I think about you." It makes life nicer and better.
I miss my friends lately. Like a lot. How difficult is it to keep a long distance friendship? Sometimes it is problematic even when both friends are living in the same country, not talking about the friendships that are separated into two different countries or continents. How many friendships survive just because one of the people invests a lot of time? And when I have such a feeling with some of my friends, Mischa reminds me then how many emails remained unanswered on my side. How many messages were stuck because I wanted to answer them properly, how many skype meeting cancelled because I did not feel like it at the moment, how many trips not done, just because I never took time? I guess friendship is always driven by both parties, probably sometimes even more gentle than a relationship and just needs a lot of love to survive.
I know I feel like this partly because I realised recently how happy I am to have all these amazing friends, but also because my life is not easy at the moment. The end of my PhD is coming closer and, even if I don't like to admit, it does stress me a lot. It does make me feel like I am a complete failure on times and I am not good with dealing with this. Then you start thinking what else have you done in these last years and there is not much to tell. I think language made a huge impact and, besides some people at work, I have not really made much new friends (not speaking that I have really not done much more than just work). This doesn't make me more confident either.
I guess we don't always need to write long emails or have hours of conversations on skype. Sometimes it is enough to send a simple message and say: "I think about you." It makes life nicer and better.
sreda, 1. junij 2016
Things and thoughs
It's almost two weeks since our wedding and I am still overwhelmed with everything. I was told that after having such an awesome time and following an event like that, it is normal to feel a bit empty, a bit lonely, a bit ... Of everything, I guess. I have checked the photos a million times and talked to everyone that was at least slightly prepared to talk to me, but it still seems that everything is running out of my hands, that memories will soon be just memories and we will return back to our boring lives, meeting only when we will not find any other excuse that will keep us away from each other.
But then ... How grateful I am to have that day, to realize how loved we are and to see people that traveled the whole world just to be with us on that one day. No matter how cheesy it sounds, it was the most amazing, magical and perfect day. They say that your friends tell a lot about you and when we were observing the two completely different groups, coming from several different countries, becoming friends as soon as they met and enjoying in each others company, we realized that we will be just fine. And even though that exchanging the rings and we promising that we will stay together in whatever the life throws with us was the purpose of the day, having an awesome time with everyone we love was just as important.
They said to me before that Saturday: just enjoy every second of the day, it is going to pass by too fast anyways. And now, that everything is over, I am realizing how right they were. When we were leaving back to Switzerland, Mischa looked at me saying: "When you are having a face like this, I know you had a good time." And he was right, it was difficult to leave, it is still difficult and I want to trick my mind with the "excuse" that we will manage to repeat something like that again: a party, a fun night with all our closest friends and family. But I guess, until then, all that is left is: thank you all for coming, it meant a world to us. And special thanks to our best friends, Ana and Jerome, to stand by our sides on this special day. You two did such an amazing job and we cannot imagine to share this with anyone else than you.
But then ... How grateful I am to have that day, to realize how loved we are and to see people that traveled the whole world just to be with us on that one day. No matter how cheesy it sounds, it was the most amazing, magical and perfect day. They say that your friends tell a lot about you and when we were observing the two completely different groups, coming from several different countries, becoming friends as soon as they met and enjoying in each others company, we realized that we will be just fine. And even though that exchanging the rings and we promising that we will stay together in whatever the life throws with us was the purpose of the day, having an awesome time with everyone we love was just as important.
They said to me before that Saturday: just enjoy every second of the day, it is going to pass by too fast anyways. And now, that everything is over, I am realizing how right they were. When we were leaving back to Switzerland, Mischa looked at me saying: "When you are having a face like this, I know you had a good time." And he was right, it was difficult to leave, it is still difficult and I want to trick my mind with the "excuse" that we will manage to repeat something like that again: a party, a fun night with all our closest friends and family. But I guess, until then, all that is left is: thank you all for coming, it meant a world to us. And special thanks to our best friends, Ana and Jerome, to stand by our sides on this special day. You two did such an amazing job and we cannot imagine to share this with anyone else than you.
Naročite se na:
Objave (Atom)