Zdravniki v Švici

Zgodilo se je, da sem zbolela. Nič novega, nič nevarnega, le skrajno nadležno. Dobila sem nek infekt, ki se mi ponovi vsake toliko časa in ker je nadležno boleče in srbeče je obisk pri zdravniku močno zaželjen. Vsa saga se je začela v sredo. V četrtek zjutraj je šlo vse skupaj tako daleč, da nisem šla v službo. Prvič odkar sem začela z doktoratom (in pri nas so bili pozimi praktično vsi bolni vsaj nekaj dni). Kličem zdravnico, ki sem jo našla na internetu, mi povejo, da ne sprejemajo več novih pacientov. Dobim številno urgence, kjer mi lahko povejo kdo je dežurni zdravnik. Kličem Mischa, Mischa kliče na to številko, dobi številko dežurnega zdravnika, kliče dežurnega zdravnika, ki je na urgentni intervenciji. Predlagajo, da odidem kar v bolnico. Se odločim, da danes še ne odidem v bolnico. V petek sem morala iti v službo, ker celice pač ne poznajo bolezni. Popoldne sva se z Mischo tako odpravilo v bolnico. Na srečo je le-ta oddaljena le dobrih 5 min. Če bi bila sama, bi me takoj odpravili. Malo zaradi tega, ker ne govorim nemško, malo pa zato, ker nisem dovolj vztrajna pri birokratskih zadevah. Mischa pa se ni dal in tako sva čez 15 minut že sedela v čakalnici. O problemih z mojim zavarovanjem ne bom govorila. Nima smisla, bomo videli kako se bodo stvari razpletle. :P Potem sva čakala. In čakala ... 1 uro. 2 uri. 2 uri in pol... V čakalnici sta bili poleg mene le 2 osebi, kar me je delalo živčno. Razumem čakanje če je pred tabo kup ljudi. Po 3 urah sem končno prišla na vrsto. Ura je bila že čez 9 zvečer. Zdravnica je bila izredno prijazna. Specializantka v supergah. Moram reči, da se mi je dopadla. Vzela si je čas zame, se pogovorila z mano in se pogovarjala veš čas pregleda. Doma bi bila verjetno odpravljena v 10 minutah. Tu pa sem tudi jaz porabila dobro uro. Poklicala je svojo šefico, ker ni bila prepričana kaj mi je. Ampak tudi ta šefica ni imela kaj več idej. :P Tako da trenutno jemljem določena zdravila in če slučajno vzorci, ki so jih vzeli, pokažejo da je kaj drugega, me bodo poklicali. Na koncu sem celo dobila kontakte zdravnikov, ki še jemljejo paciente. Moram reči, da sem bila zelo zadovoljna s samim odnosom. Si pa ne predstavljam kako bi se stvar odvila če bi čez vse skupaj morala iti sama. Definitivno je jezik izrednega pomena.

Kdo sem in kam grem?

Se tudi vam kdaj zgodi, da občasno ne veste kaj točno se z vami dogaja? Da se ustavite, ker vaša pot ne pelje več naravnost? Da se ustavite pred močno razvejanim križiščem in ne veste katero pot izbrati? In se nato še dolgo časa sprašujete ali je bila izbrana pot zares prava? Se tudi vam kdaj zgodi, da so določeni dogodki v vašem življenju tako intenzivni, da potrebujete nekaj časa, da jih premeljete? Se tudi vam zgodi, da se v določenih trenutkih ujamete in se vprašate kdo je oseba, ki govori iz vas? Ker to niste vi. Nekoč sem slišala dober nasvet in sicer je šel nekako takole: preden sprejmeš odločitev, jo dodobra premelji. Vzemi si čas in razmisli kaj ti bo prinesla vsaka izmed sprejetih možnosti. Ko pa odločitev sprejmeš, takrat ne glej nazaj. Ker je zelo verjetno ne moreš spremeniti in obžalovanje običajno naredi stvari samo še slabše. Zadnje čase se sprašujem ali je bila moja odločitev za selitev pravilna. In vem, da vse to razmišljanje ne bo prineslo nobene rešitve. Ampak mogoče bo ta zapis pomagal. Ko bom imela vse črno na belem, bom mogoče stvari lažje pogledala bolj realno. Odločitev sama ni bila težka. Bila je pravzaprav otročje lahka, ker so me gnali določeni osebni interesi in ker sem si tako ali tako želela oditi v tujino. Danes se sprašujem ali so bili ti osebni interesi dovolj velik razlog, da odhitim za srcem. Bi bilo mogoče bolje, da bi šla nekam kamor bi se res želela? Da bi se za to odločila sama brez vseh ostalih stvari, ki so takrat prisostvovale moji odločitvi. Mogoče bi morala upoštevati tisti del moje zavesti, ki mi je govoril, da ta skupina ne bo dobra odločitev. Morala bi upoštevati "gut feeling", ki mi je govoril, da lahko še malo počakam, da lahko še malo pogledam okoli in grem na intervju v še kakšno skupino. Ampak moj strah, da ne bom nikoli dobila nič boljšega, da moram sprejeti kar mi življenje ponuja, je bil močnejši. Ni mi hudega, res ne. Švica je super in Zurich je idealno mesto za začetek samostojnega življenja. Kar me resnično moti sta neobstoječa delovna vnema ter odnosi med ljudmi. Verjetno me bodo ljudje hitro obtožili, da sem deloholik, ampak to, da si ob pol osmih prvi v laboratoriju in da malo čez sedmo zvečer ni nikogar več naokoli, je rahlo zastrašujoče. Kar je še bolj žalostno je to, da ljudi dejansko ne zanimajo njihovi rezultati. Njihova služba traja 8.5 ur dnevno in po tem času se gre domov. Ne glede na to, da bi mogoče v naslednje pol ure lahko videl rezultat svojega večdnevnega ali večtedenskega dela. Bojim se, da jaz nisem človek, ki lahko vztrajam v takem okolju, da me bo vse skupaj potegnilo nazaj. Da pač nimam dovolj močne volje vztrajati v labu, ko so že vsi moji sodelavci odšli domov. Mogoče pa je to samo moj izgovor. Ljudje imamo radi izgovore. In seveda je fino biti doma ob šestih. :P Se mi zdi, da v Sloveniji ljudje vedno govorimo, kako sovražimo obnašanje ljudi. Zaplankanost, nevoščljivost, neprijaznost ... No ... Tu ljudje niso nič drugačni. Ljudje smo še vedno ljudje in mislim, da so vse te lastnosti univerzalne. Zadnjič sem se pravzaprav zavedla, da imam po skoraj pol leta v mobitelu dejansko eno samo številko osebe, ki dela v mojem laboratoriju. Pa še ta ni iz moje sedanje, ampak iz moje bivše skupine. V pol leta še nismo šli nikoli skupaj ven, še nikoli se nismo družili izven okvira službe. Je pa v tem času nekaj ljudi uspelo pokazati svoj pravi obraz in to na tak način, da se dejansko nimam niti želje ukvarjati z njimi, da se nikoli ne pogovarjamo in da se večinoma niti ne pozdravljamo na hodnikih. Še nikoli v življenju nisem imela takih problemov navezati stika z ljudmi okoli sebe. Še nikoli se ni zgodilo, da po pol leta ne bi imela nikogar s katerim bi se lahko res pogovorila. Ne rečem, da imam doma veliko prijateljev, ampak vedno se najde nekdo, ki lahko ponudi pogovor, vzpodbudno besedo, ramo za jok. Včasih samo potrebuješ nekoga, ki bo šel s teboj na kavo, ko so vsi tvoji eksperimenti propadli, ko te je šef spravil ob živce in ko imaš polno glavo podtikanja polen med sodelavci. Včasih samo potrebuješ neumen sms ali sporočilo na facebooku. Včasih samo rabiš občutek, da si z ljudmi ti res lahko ti in ne rabiš biti bolj vesel, bolj zgovoren ali manj jezen. Včasih ... Vse skupaj mine.

Stvari

Spomnim se, da mi je nekoč kolegica, ki se je po gimnaziji odpravila na študij v Nemčijo, rekla: "Veš, ko si v tujini in je vse v redu, takrat nimaš problemov. Kadar pa pridejo težave, takrat si želiš, da bi bil doma s svojimi prijatelji in družino." Ne vem, če sem takrat res razumela kaj mi je želela povedati. Dokler na stvari gledaš iz varne razdalje, jih nikoli zares ne dojames in mogoče si celo misliš, da kaj takega se pa tebi res ne more zgoditi, ker si preveč "tough". Ko sem tudi sama prvič zares odšla v tujino, sem ugotovila, da se domotožja očitno ne bom nikoli popolnoma znebila. Vendar pa se ob občasnih odhodih od doma vedno zavedaš, da boš slej kot prej ponovno doma. In nato po začetnih težkih dneh, čas navadno še prehitro mine. In na koncu je navadno težko oditi nazaj domov. Zato me je presenetilo, ko me je tokrat zadelo res močno domotožje. Ne vem točno zakaj, mogoče zato, ker tokrat vem, da me res kar nekaj časa ne bo doma (če bo šlo vse po sreči). Mogoče zato, ker mi ni uspelo najti nobenih prijateljev oz. ljudi s katerimi bi lahko v miru delila svoje mnenje, skrbi, težave, veselje, solze in vse ostalo kar življenje prinese na pot. In mi še vedno ni uspelo. Verjetno prvič v življenju. Na žalost je moje delovno okolje kar se ljudi tiče precej neugodno. Verjetno eno najbolj neugodnih v katerih sem do sedaj delala. Na žalost imamo eno tako kombinacijo ljudi, da včasih že kar težko krmariš med vsemi ne da bi se slej kot prej nekomu zameril. Zato sem vedno rada delala z otroki: oni ti bodo vedno v obraz povedali kaj se jim zdi. Včasih se mi zdi, da bi bilo fino, da bi bili za kakšen dan otroci in bi si povedali vse kar nas moti. Verjamem, da bi na dan prišlo ogromno stvari in mogoče bi nato dejansko lahko začeli delati na sebi. Tako pa vedno le poslušaš pritožbe z ene strani o drugi strani in seveda iz druge strani o prvi strani. Ne vem zakaj se meni vedno uspe znajti nekje vmes. Ampak s časom se mi bo vejretno uspelo od vsega distancirati, za pritoževanje bom postala imuna in osebki z visokim egom bodo postali popolnoma nepomembni. Malo se pritožujem, se opravičujem, ampak to je edini ventil skozi katerega lahko spravim vse to kar se je s časom nabralo. Dejstvo je, da bomo v službi vedno ostali le ljudje, ki smo tam po spletu naključij in pač nikoli ne bomo imeli želje po kakem ekstra druženju. Z nekaj izjemami iz drugih podskupin. Moj projekt še vedno ne deluje. Ne vem ali me je zadnji pogovor z mojim mentorjem pomiril ali naredil le bolj živčno. Po tem, ko sem mu povedala, da po 5 meseceih še vedno nimam nobenih bistvenih rezultatov, je on izjavil: "Meni se zdi, da si v teh mesecih naredila ravno toliko kot sem si zamislil in imaš ravno toliko rezultatov kot sem si predstavljal." Vem, da raziskave v okviru doktoratov večinoma ne grejo vedno zlahka, ampak z le ponavljanjem poskusov ne bomo nič rešili. In dejstvo, da tvoj mentor očitno ni preveč zaskrbljen nad pomanjkanjem rezultatov tudi ni preveč pozitivno. Ampak, bomo videli. Vseeno sva uspela v moje delo uvesti nekaj novih projektov, ki bodo vsaj potencialno prinesli nekaj rezultatov. Poleg tega me v avgustu čaka sprejemni izpit, ki bo odločal o tem ali bom lahko nadaljevala doktorat tu ali ne. Moj mentor me seveda uspe skoraj dnevno spomniti na to in hkrati dodati, da ne bo lahko. Vsakič ko mu to uspe, bi najraje rekla, da zakaj se je potem odločil, da izbre točno ta izpit za moj sprejemni izpit, ko bi konec koncev lahko izbrali kaj lažjega in vse skupaj naredili bolj enostavno. Tolažim se s tem, da je to moj prvi mentor moškega spola in da se bova verjetno s časom uspela navaditi drug na drugega. Mu je pa uspelo priti od tega, da ga praktično ni zanimalo kaj delam, do tega, da se je odločil za dva sestanka na teden. Sicer po nesreči, ker je v petek pozabil, da sva imela sestanek že v ponedeljek, ampak vseeno je bilo smešno. K pisanju tega bloga me je spodbudilo moje razmišljanje o ljudeh okoli mene. Vreme je sivo že kar lep čas. Po tistem kratkem "poletju", ki je sledilo (pre)dolgi zimi, se je vrnila pomlad. Pa ne vem če bi ji lahko rekla pomlad. Mogoče se je april letod odločič razvleči svoje lovke še v maj. Sivi oblaki nas spremljajo že kar lep čas, dneva brez dežja že dolgo ni bilo in temperature so se ponovno spustile pod 10 stopinj. Edino kar še spominja na morebitno prijajoče poletje je to, da se dnevna svetloba poslovi okoli devetih. Ampak na žalost tudi tega velikokrat ne dojamemo, ker je tako ali tako že cel dan sivo. Razmišljanju o zimskih čevljih ter toplejši jakni sem se odpovedala, sem se pa vseeno odločila, da ponovno prižgem raidator v stanovanju. Taki dnevi, konstanten dež, nizke temperature in občutno premalo gibanja me spravljajo ob živce. Obup. Depresijo. Dejstvo, da tu nimam ljudi s katerimi bi se res lahko pogovorila, ne pomaga. Sprašujem se, zakaj mi v tem času res ni uspelo najti nobenih pravih prijateljev. Kaj je narobe z menoj? Je to, da sem se na začetku zadovoljila, da imam tu pač Mischo in en potrebujem novih ljudi? Je to, da so okoli mene večinoma Švicarji in Nemci katerih oklep je pogostokrat težko streti? Smo le prestari, da bi sklepali nova prijateljstva? Ali pa se nikomur več ne ljubi vložiti dovolj truda, da bi dejansko kaj počeli skupaj? Včasih se sprašujem, zakaj je bilo na primer v Avstraliji tako lahko se dobiti popoldne na pijači, tukaj pa se včasih zdi, da so vse te stvari skoraj nemogoče. In ja, v vseh teh trenutkih pogrešam prijatelje in domače. Predvsem takrat, ko sedim sama doma in že četrtič gledam včerajšnji dnevnik. Včasih se mi zdi, da so se z mojim odhodom pretrgale tudi naše vezi. Da nikomur ni več mar zame. Da nihče nima časa za skype, email ali le kratko sporočilo. Včasih si želim, da Švica ne bi bila predaleč ali pa bi bila predraga. Včasih si želim, da bi našla kratko sporočilce v svojem (e)nabiralniku, ki bi me spomnilo na to, da vsem le ni vseeno in da nekje še nekdo misli name. Včasih si želim ... Ampak nato želje odpihnem stran, obrišem solze in nadanem nasmeh na obraz. Saj bo še vse dobro. Samo naj ti sivi in deževni dnevi minejo.

Kaj se dogaja?

Hja, čas kar prehitro mineva. Kar ne morem verjeti, da sta za menoj že dva meseca in pol. Ko sem bila tu na praksi, je bil to že čas, ko sem se počasi že začela pripravljati na odhod domov. Sedaj pa se zdi, da je minil le kak teden, čas je kar poletel in se ne želi ustaviti.

Z začetkom januarja sem začela delati na svojem doktoratu. Začetni tedni so minili v pregledu literature. Vsi, ki ste bili kdaj v taki situaciji točno veste kako se počutiš po 8 urah prebiranja člankov. In kako si želiš, da bi končno odšel v laboratorij. :) Pa je tudi to minilo in sedaj si včasih želim, da bi mogoče imela čas, da bi lahko v miru prebrala kak članek. Naša raziskovalna skupina se ukvarja s strukturo GPCR (z GTP povezani receptorji). Ti receptorji so izredno pomembni, saj so izredno razširjeni v našem telesu in trenutno kar 30% vseh zdravil na tržišču tako ali drugače deluje na te receptorje. Med njih recimo spadajo serotoninski receptor, adrenergični receptorji, vazopresinski receptorji ... Ne mislim na dolgo razpredati, če koga zanima kaj natančno vsi ti receptorji delajo, si lahko prebere članek ali dva na internetu. Naša zamisel je (no ja, zamisel vseh raziskovalcev, ki se ukvarjajo s to temo), da lahko s poznavanjem strukture naredimo bolj učinkovita zdravila, ki bodo specifično delovala na receptorje. Za to seveda potrebujemo strukturo, ki pa jo je izredno težko dobiti, saj imajo vsi ti proteini več transmembranskih vijačnic, kar pomeni, da doberšen del sestavlja hidrofoben del. Za kristalizacijo pa potrebujemo proteine v raztopini, ki po možnosti tvorijo dobre kontakte med seboj, da lahko dobimo lep kristal. Toliko o mojem delu za tiste, ki jih zanima. :)

V sredini januarja sem se tudi preselila v svoje stanovanje. Sedaj je približno (več ali manj) urejeno in lahko pridete na obisk. :) Ampak ne vsi naenkrat, ker je stanovanje relativno majhno. Čeprav na začetku nisem bila preveč navdušena nad stanovanjem, sem sedaj zares srečna. Še posebaj kadar poslušam ljudi okoli sebe, ki iščejo stanovanje po več mesecev. Dobiti stanovanje v Zurichu je res težko, ker se za vsako stanovanje poteguje še vsaj 20 drugih ljudi. In kot tujec in po vrhu še študent, ki ne zasluži nekih bajnih denarjev (s čimer se seveda ne strinja slovenska davčna zakonodaja), v vsej tej množici ljudi odpadeš med prvimi. Sedaj se veliko bolj zavedam kako srečna sem lahko, da sem za svoje stanovanje le podpisala dokumente in se nisem ukvarjala z nepotrebno birokracijo. Kar pa ne pomeni, da sem ji ušla. Ah, ne ne. Še vedno se ukvarjam s kupom papirjev, ki jih moram predložiti doma. Na srečo se velikokrat z uradniki meni Mischa, ker je znanje angleščine povsod izven znanstvenih krogov pogosto zanemarljivo. Da ne omenjam tega, da ničesar ne sovražim bolj od klicanja ljudi po telefonu. :P No ja, ampak z dovolj vztrajnosti se da preiti vse prepreke. To smo v našem laboratoriju že večkrat dokazala.

Drugače pa dnevi kar prehitro minevajo. Od doma odhajam okoli pol sedmih, domov prihajam med šesto in sedmo. Na javnem prevozu dnevno presedim približno 2 uri, kar niti ni tako hudo glede na to, da sem podobno počela doma, pa je bila razdalja vsaj za pol krajša. :) Iz dneva v dan nekako poskušam narediti kompromis med delom, študijem in ostalimi aktivnostmi. In moram priznati, da mi zaenkrat kar uspeva, čeprav to velikokrat pomeni, da večerja ni končana pred deseto zvečer. Ampak, se ni za pritoževati. Življenje je prav fajn in upam, da tako tudi ostane. :)

Odhajam

Če sem se pred dvema letoma spraševala kako pospraviti celo omaro v kovček in oditi za pol leta, sedaj ugotavljam kako to narediti za več časa. Malo se tolažim, da tokrat odhajam le nekaj sto in ne več tisoč kilometrov stran. Poleg tega se bom do menjave letnih časov še vrnila domov. Po drugi strani postajam izbirčna in želim s seboj na primer odnesti tudi svoje smuči, kar seveda celoten proces pakiranje še dodatno zakomplicira.

Po več kot letu dni življenja med dvema državama, je sedaj končno čas, da malo zamenjam svoje okolje. Ampak, po resnici povedano, bom verjetno še vedno živela med obema državama, le da bom odhajala od drugje. Ne maram odhajanja. Ne maram poslavljanja. Ne vem zakaj se vedno zdi dokončno. Nekako sem se navadila, da sem malo tu in malo tam. Da zamudim stvari tu in tam. Vendar, čeprav se zdi, da imam sedaj dve družini in dve skupini prijateljev, si včasih želim, da bi lahko imela ob sebi tiste prave ljudi, s katerimi gremo skupaj na kavo ali kosilo in se lahko smejimo našim internim šala.

Ja, odhajam. Ampak le novim dogodivščinam in novemu znanju naproti. In upam, da nam bo tokrat uspelo bolje premagovati razdaljo kot zadnjič. ;)

Sem pa tja

Tale blog bo verjetno malo brez repa in glave. Tako kot so moje misli občasno brez repa in glave in malo vandrajo. Verjetno vse te stvari, ki se zadnje čase dogajajo okoli mene, vplivajo na moja razmišljanja. Predvsem dejstvo kako se naši odnosi tako lahko spremenijo. Včasih me motijo ti odnosi. In malo bolijo. Ah, kaj pa vem, mogoče sem le jaz preveč občutljiva. Ampak včasih je fino imeti ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupaš. Včasih je fino, da obstajajo v tvojem življenju tisti, ki ti pošljejo sporočilo kar tako. Včasih je žalostno, ko vidiš, da se ljudje sicer z veseljem dobijo s teboj, ampak le takrat, ko si ti pobudnik za srečanja. Ta post je mogoče malo depresiven, ampak je namenjen predvsem temu, da gredo te stvari ven iz mene. Ker, konec koncev, vem, da so okoli mene tudi ljudje, ki jih vedno lahko pokličem in se jim lahko zaupam. In tudi nekaj takih, ki pošljejo dodaten sms, ko sama pozabim odgovoriti na prejšnjega. Hvala vam, ker ste vztrajni. :) Ampak včasih mi je pa vseeno žal za tiste prve ...

Adelaide

Zaradi vremena sva tako v Adelaide prispela rahlo predčasno. Mischeva soba se je že pripravljala na prihod novega člana in tako sva tistih nekaj dni prespala v obupno rumono-zeleno pobarvani sobi. :P Po počeni gumi, pokvarjenem merilcu hitrosti ter počeni šipi, je Laura morala na temeljit tehnični pregled. Še prej sva se s Klaro in Isabel odpravila v Barossa Valley na poskušino vin. Prej mi na žalost nikoli ni uspelo priti do tja. Z Mischo še vedno nisva uspela ugotoviti katero je tisto vino, ki nama je bil na zadnjem potovanju obema všeč. Kljub temu, da sva v Jacob's Creek sporbala vsa vina, k bi lahko vsaj priližno ustrezala temu vinu. Dan je bil sončen, a še vedno rahlo mrzel. Konec koncev je bila še vedno pomlad in ne poletje. Lahko rečem, da smo se imeli fino. V naslednjih dneh sva morala obiskati vse prijatelje, ki sem jih spoznala v času moje prakse. Med drugim sva tudi odšla nazaj na Mawson Instit, kjer je najprej Mischa poskušal priti noter (noben od naju ni več imel kartice za dostop) in naju niso pustili. Nato pa je Vanessa videla mene in je rekla: ah, Živa, seveda, kar pojdita naprej. :P Mischa je bil rahlo užaljen, jaz pa menim, da je to le zato, ker sem sama več časa preživela na Mawsonu, sam je imel Mischa svojo pisarno na drugem inštitutu v campusu. Dnevi so prehitro minevali in zadnji dan smo preživeli pri najinih poljskih prijateljih Kamilu in Agi, ki sta (ponovno) velikodušno odstopila svojo kuhinjo in dnevno sobo za poslovilno "zabavo". Hvala. :) Večer se je zaključil s preveč poljske vodke, ki sem jo sama dodobra občutila naslednje jutro. :P No ja, na koncu se je vse dobro izšlo: nisem zamudila letala, uspešno sem se prestavila na drugo letalo v Melbournu in ni mi bilo pretirano slabo. Dnevi so prehitro minili. Zmanjkalo nama je časa za vse kar sva si želela videti. Na koncu je na letališču ostal grenak priokus, saj sem vedela, da odhajam od te celine za vsaj nekaj let. No ja, pa konec koncev nikoli ne veš kaj ima življenje pripravljeno zate.