40 dni je minilo od mojega odhoda iz Slovenije. Malo ironično. Biblično. ;) Po začetnih "porodnih težavah", domotožju, smiljenju sami sebi, dolgih pogovorih in ... ja, joku, so se stvari spremenile. Na občutno bolje. ;)
V 40 dneh se lahko navadiš na mnogo stvari. Recimo:
- na to, da pri prehodu čez cesto najprej pogledaš desno.
- Prečkati cesto po polovicah, ker ni nikjer v bližini prehoda in ker bi drugače čakal mnogo predolgo.
- Da je vsaka malo večja cesta takoj petpasovnica.
- Da so vse trgovine in ostali uradi odprti od 9 do 5. Kar postane rahel problem, ko imaš v stanovanju obupno majhen nabiralnik in moraš oditi po "paket" na pošto. Pošta je oddaljena kar nekaj kilometrov, odprta pa seveda le od ponedeljka do petka ... Ja, verjetno ste uganili. Od 9 do 5.
- Da se vremenska napoved spreminja vsakih 15 minut ter da ni preveč verodostojna.
- Spoznaš ogromno novih ljudi. Iz različnih koncev sveta, z različnimi navadami, željami, idejami, življenjskimi slogi ... Z nekaterimi lahko spleteš taka tesna prijateljstva, da bo hudo, ko se bodo naše poti ločile.
- Navadiš se jesti sadje in zelenjavo. Malo zato, ker ima tukaj sadje dejansko okus (ja, pozna se če dobiš v trgovini samo sezonsko, "doma" pridelano sadje, ne pa nečesa, kar je prepotovalo pol sveta preden je prišlo v trgovino), malo pa zato, ker okoli tebe vsi zdravo jejo. Tako postanejo jabolka in banane, pa paradižniki, bučke in paprike kar tvoji redni spremljevalci. ;)
- Navadiš se prati svoje obleke, kuhati zase, poskrbeti za to, da ne zmanjka stvari v hladilniku ...
- Osvojiš aparature v laboratoriju in končno dobiš ene uporabne rezultate.
- Se navadiš na bolj ležeren življenjski slog.
- Začneš uporabljati sončno kremo z zaščitnim faktorjem 30 (nižjega tako ali tako ne moreš dobiti), ker te že v 5 minutah na soncu lahko pošteno opeče.
- Se začneš spet ukvarjati s športom. In ugotoviš kako zelo si ga pogrešal v zadnjem času, ko si nisi vzel časa zanj.
40 dni. Tako hitro je minilo. Stvari so postale tako dobre. In če včasih nisem verjela Davidovim besedam, da te čas v tujini začne spreminjati, mu sedaj vedno bolj verjamem. Uživam v vsaki minuti, ki mi jo ponuja življenje tukaj.
ponedeljek, 25. oktober 2010
petek, 15. oktober 2010
Slišal sem in sem pozabil ...
... videl sem in sem se naučil.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
sreda, 13. oktober 2010
Čas je za ...
... update. :) Pa začnimo kar po vrsti ...
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
petek, 24. september 2010
Avstralija
Tole bo malo daljši blog, ki pa ga bom razdelila po poglavjih oziroma stvareh, ki se dogajajo. Tako lahko preberete le tiste dele ki vas zanimajo. :)
1. IAESTE
IAESTE na nacionalnem nivoju je profesionalno vodeno. Ampak se mi zdi, da delajo veliko manj kot mi doma. Če sem imela kakšno vprašanje, navadno ni bilo nobenega odgovora. Vsaj uporabnega ne. Kar se LCjev tiče ... Te so odvisni od dobre volje študentov. In tukaj praktično nimam občutka, da IAESTE sploh obstaja. Prvi dan me je eden od članov pričakal na letališču, kar je bilo res super. Potem je prišel drugi, ki si je vzel pol ure, da je šel z mano po mestu. Nato se mu je mudilo naprej. Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi, ki so tukaj že na praksi. V ponedeljek pa sem bila z enim iz LCja zmenjena, da me počaka na železniški postaji in pospremi do inštituta. Ko sem mu napisala SMS, je najprej rekel, da pride čez 20 minut. Po 20 minutah čakanja je poklical, da ga ne bo in da mi bo dal navodila po telefonu. Ki niso kaj prida pomagala. Od takrat nisem videla ali slišala nobenega več.
2. Delo
Delo tukaj je super. Najprej sem sicer morala izpolniti nek online varnostni course. V bistvu je bilo kar smešno s čim vse se tukaj ukvarjajo: od tega kako moraš imeti naštiman stol v pisarni in katera je obvezna oprema avtomobila pa do tega kako poskrbeti za razlito kemikalijo in katere so nevarnosti v laboratoriju. Navadno izpolnjevanje teh stvari traja dva dneva. Jaz sem jih po hitrem postopku opravla do torka do kosila. Potem sem dobila svoj project plan. Od torka do danes sem nato porabila ves čas, da sem iskala članke in brala tiste članke, ki mi jih je dala Sue. Sue je moja mentorica, taka mala ženska, okoli 30, z očitnimi azijskimi koreninami, ampak po govoru verjetno Avstralka. Vsi jo precej spoštujejo, ker ima en tak nalezljiv nasmeh in super odnos, pa še ogromno ve. Moj projekt pa vključuje eno zdravilo, ki je antihistaminik (deluje proti alergijam za nebiokemike). Najprej je treba narediti nekaj eksperimentov o zdravilu, potem pa bomo leče potopili v raztopine in gledali kako se zdravilo sprošča ter poskušali to zoptimizirati, da bi bilo sproščanje čim bolj konstantno. Všeč mi je dejsto, da imam projekt. Poleg tega pa so pogoji za delo super: imam svojo ogromno mizo s svojim računalnikom in vsemi ostalimi stvarmi, ki pridejo zraven. Pa tudi v laboratoriju sem si lahko izbrala svoj delovni pult. :) Tako se mi nikoli ni treba prepirati z ostalimi za prostor kot sem to navadno delala doma.
3. Ljudje
Ljudje tukaj so super. Prijazni, pripravljeni pomagati. Govorijo sicer angleščino z avstralskim naglasom, ki je super seksi, ampak na trenutke tudi super nerazumljiva. Prvi dan sem zamudila v službo pol ure in ni bilo nobenega problema. Sem pač počakala 10 minut, da so si vzeli čas zame, potem so mi razkazali univerzo, povedali kako reagirati če vidim kačo ali pajka, me peljali narediti študentsko izkaznico in varnostno kartico in me predstavili ostalim. Zadnjič je imel avtobus prometno nesrečo in smo obstali za 15 minut. Nobenemu se ni nikamor mudilo, noben ni delal panike, noben ni gledal na uro in mencal. Sedeli smo na svojih sedežih in delali tisto, kar smo do takrat. Družba, s katero se večinoma družim, obsega približno 25 ljudi. Razmerje punce:fantje je 1:4. :) Večinoma smo to študentje, ki smo tukaj na praksi s celega sveta, nekaj je tudi PhD študentov, ki so tudi tujci. Tako da pravih Avstralcev je v naši družbi bolj malo. Med odmori za kosilo tako skupaj hodimo jest in se malo pomenimo, ob četrtkih imamo poker& biljard večere, čez vikende upam, da bomo kmalu kam šli ... Kar precej jih dela na istem inštitutu, tako da je vedno nekdo blizu kadar rabim pomoč ali nasvet.
4. Hrana
Tukaj ni študentskih bonov. Prav tako ni enega takega prehranjevalnega ritma kot ga imamo mi doma. Po enem tednu sem v trgovini končno uspela najti normalen kruh. Za kosilo si ponavadi vsi prinesemo sendviče ali makarone, ki si jih lahko v službi pogrejemo. Ja, pogrešam slovensko hrano. :) Imajo pa dobre piškote, to pa ja.
5. Vreme
Sedaj je baje še zima. No, v bistvu pomlad. Samo te tukaj itak ne poznajo. To pomeni, da imamo povprečno temperaturo prb. 20 stopinj, ampak precej močan veter (okoli 20 km/h) zaradi česar imaš občutek, da je precej bolj mraz. Sonca je bolj za vzorec, ampak na srečo tudi dežja še ni bilo (Adelaide spada med najbolj sušna mesta tukaj). Se mi pa zdi, da vsi že komaj čakamo poletje ... ;)
Zaenkrat bo to dovolj. Več pa v naslednjih javljanjih.
1. IAESTE
IAESTE na nacionalnem nivoju je profesionalno vodeno. Ampak se mi zdi, da delajo veliko manj kot mi doma. Če sem imela kakšno vprašanje, navadno ni bilo nobenega odgovora. Vsaj uporabnega ne. Kar se LCjev tiče ... Te so odvisni od dobre volje študentov. In tukaj praktično nimam občutka, da IAESTE sploh obstaja. Prvi dan me je eden od članov pričakal na letališču, kar je bilo res super. Potem je prišel drugi, ki si je vzel pol ure, da je šel z mano po mestu. Nato se mu je mudilo naprej. Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi, ki so tukaj že na praksi. V ponedeljek pa sem bila z enim iz LCja zmenjena, da me počaka na železniški postaji in pospremi do inštituta. Ko sem mu napisala SMS, je najprej rekel, da pride čez 20 minut. Po 20 minutah čakanja je poklical, da ga ne bo in da mi bo dal navodila po telefonu. Ki niso kaj prida pomagala. Od takrat nisem videla ali slišala nobenega več.
2. Delo
Delo tukaj je super. Najprej sem sicer morala izpolniti nek online varnostni course. V bistvu je bilo kar smešno s čim vse se tukaj ukvarjajo: od tega kako moraš imeti naštiman stol v pisarni in katera je obvezna oprema avtomobila pa do tega kako poskrbeti za razlito kemikalijo in katere so nevarnosti v laboratoriju. Navadno izpolnjevanje teh stvari traja dva dneva. Jaz sem jih po hitrem postopku opravla do torka do kosila. Potem sem dobila svoj project plan. Od torka do danes sem nato porabila ves čas, da sem iskala članke in brala tiste članke, ki mi jih je dala Sue. Sue je moja mentorica, taka mala ženska, okoli 30, z očitnimi azijskimi koreninami, ampak po govoru verjetno Avstralka. Vsi jo precej spoštujejo, ker ima en tak nalezljiv nasmeh in super odnos, pa še ogromno ve. Moj projekt pa vključuje eno zdravilo, ki je antihistaminik (deluje proti alergijam za nebiokemike). Najprej je treba narediti nekaj eksperimentov o zdravilu, potem pa bomo leče potopili v raztopine in gledali kako se zdravilo sprošča ter poskušali to zoptimizirati, da bi bilo sproščanje čim bolj konstantno. Všeč mi je dejsto, da imam projekt. Poleg tega pa so pogoji za delo super: imam svojo ogromno mizo s svojim računalnikom in vsemi ostalimi stvarmi, ki pridejo zraven. Pa tudi v laboratoriju sem si lahko izbrala svoj delovni pult. :) Tako se mi nikoli ni treba prepirati z ostalimi za prostor kot sem to navadno delala doma.
3. Ljudje
Ljudje tukaj so super. Prijazni, pripravljeni pomagati. Govorijo sicer angleščino z avstralskim naglasom, ki je super seksi, ampak na trenutke tudi super nerazumljiva. Prvi dan sem zamudila v službo pol ure in ni bilo nobenega problema. Sem pač počakala 10 minut, da so si vzeli čas zame, potem so mi razkazali univerzo, povedali kako reagirati če vidim kačo ali pajka, me peljali narediti študentsko izkaznico in varnostno kartico in me predstavili ostalim. Zadnjič je imel avtobus prometno nesrečo in smo obstali za 15 minut. Nobenemu se ni nikamor mudilo, noben ni delal panike, noben ni gledal na uro in mencal. Sedeli smo na svojih sedežih in delali tisto, kar smo do takrat. Družba, s katero se večinoma družim, obsega približno 25 ljudi. Razmerje punce:fantje je 1:4. :) Večinoma smo to študentje, ki smo tukaj na praksi s celega sveta, nekaj je tudi PhD študentov, ki so tudi tujci. Tako da pravih Avstralcev je v naši družbi bolj malo. Med odmori za kosilo tako skupaj hodimo jest in se malo pomenimo, ob četrtkih imamo poker& biljard večere, čez vikende upam, da bomo kmalu kam šli ... Kar precej jih dela na istem inštitutu, tako da je vedno nekdo blizu kadar rabim pomoč ali nasvet.
4. Hrana
Tukaj ni študentskih bonov. Prav tako ni enega takega prehranjevalnega ritma kot ga imamo mi doma. Po enem tednu sem v trgovini končno uspela najti normalen kruh. Za kosilo si ponavadi vsi prinesemo sendviče ali makarone, ki si jih lahko v službi pogrejemo. Ja, pogrešam slovensko hrano. :) Imajo pa dobre piškote, to pa ja.
5. Vreme
Sedaj je baje še zima. No, v bistvu pomlad. Samo te tukaj itak ne poznajo. To pomeni, da imamo povprečno temperaturo prb. 20 stopinj, ampak precej močan veter (okoli 20 km/h) zaradi česar imaš občutek, da je precej bolj mraz. Sonca je bolj za vzorec, ampak na srečo tudi dežja še ni bilo (Adelaide spada med najbolj sušna mesta tukaj). Se mi pa zdi, da vsi že komaj čakamo poletje ... ;)
Zaenkrat bo to dovolj. Več pa v naslednjih javljanjih.
sreda, 8. september 2010
Kako me spreminjaš
Ob tebi ne jamram ... Ker vem, da si ti doživel že hujše stvari.
Ob tebi se resnično smejem ... Ker vem, da me želiš videti srečno.
Tebe lahko pokličem ob dveh zjutraj. Tebi lahko govorim o tistem fantu, ki me ne opazi. In o tistem s katerim sva šla včeraj v kino. Tebi lahko zaupam in ti jokam po telefonu ... Ker vem, da ti ni vseeno zame.
S teboj lahko delam IAESTE statistiko ... In v tem celo uživam.
S teboj lahko igram biljard, ure govorim po telefonu ali pa klepetam po računalniku ... In ob tem odkrivam nove dimenzije.
Zaradi tebe mi je težko oditi ... Ker se v tvojem objemu počutim varno in te ne želim izpustiti.
Tebe lahko poslušam ure in ure ... Ker želim o tebi izvedeti vse kar si pripravljen povedati. In še več ... Ko bo čas za to.
Zate vem, da boš vedno ob meni. Pa če me bo potrebno priti iskat v Ljubljano ob treh zjutraj. Ali pa bom vsa objokana klicala iz Londona, ko mi bo hudo.
Zaradi tebe moja komunikacija ni omejena na "Daj prosim, pusti me že enkrat pri miru!" Zaradi tebe vem, da se v življenju velikokrat nima smisla sekirati. Zaradi tebe vem, da je faks le stranskega pomena. Od tebe se učim. Od tebe prejemam. Ob tebi rastem in uživam. Ne maram, kadar me vprašaš kaj mi je všeč na tebi. Ker se mi zdi, da nikoli ne bom mogla dovolj dobro povedati. Všeč si mi ti. Kot celota. Kaj pa je tebi všeč na meni?
Ob tebi se resnično smejem ... Ker vem, da me želiš videti srečno.
Tebe lahko pokličem ob dveh zjutraj. Tebi lahko govorim o tistem fantu, ki me ne opazi. In o tistem s katerim sva šla včeraj v kino. Tebi lahko zaupam in ti jokam po telefonu ... Ker vem, da ti ni vseeno zame.
S teboj lahko delam IAESTE statistiko ... In v tem celo uživam.
S teboj lahko igram biljard, ure govorim po telefonu ali pa klepetam po računalniku ... In ob tem odkrivam nove dimenzije.
Zaradi tebe mi je težko oditi ... Ker se v tvojem objemu počutim varno in te ne želim izpustiti.
Tebe lahko poslušam ure in ure ... Ker želim o tebi izvedeti vse kar si pripravljen povedati. In še več ... Ko bo čas za to.
Zate vem, da boš vedno ob meni. Pa če me bo potrebno priti iskat v Ljubljano ob treh zjutraj. Ali pa bom vsa objokana klicala iz Londona, ko mi bo hudo.
Zaradi tebe moja komunikacija ni omejena na "Daj prosim, pusti me že enkrat pri miru!" Zaradi tebe vem, da se v življenju velikokrat nima smisla sekirati. Zaradi tebe vem, da je faks le stranskega pomena. Od tebe se učim. Od tebe prejemam. Ob tebi rastem in uživam. Ne maram, kadar me vprašaš kaj mi je všeč na tebi. Ker se mi zdi, da nikoli ne bom mogla dovolj dobro povedati. Všeč si mi ti. Kot celota. Kaj pa je tebi všeč na meni?
nedelja, 5. september 2010
Saying good-bye
Zadnji dnevi. Tako hitro mineva. Poslavljam se. Želim videti še tega in onega. Reči adijo. Malo kompliciram ...
Potem mi reče Eva: "Pa saj greš samo za pol leta. Še prekmalu boš doma. Zakaj tako kompliciraš?" Potem si rečem: "Pa ja. Saj ima prav."
Nato me spomni tisti glas na drugi strani: "Samo še 10 dni, veš?" In potem sem malo žalostna. Želim si preživeti še tooliko časa z ljudmi tukaj. Pa iti v hribe. Na biljard. Vpisat se moram. Oddati vse papirje za štipendijo. Iti na SKVO vikend. Še enkrat videti Mašo in Majo. Iti v kino. Pa v živalski vrt. Se pogovarjati dolgo v noč. Narediti statistiko s Klaro. Iti na kosila na bone. :) Ter na dolge, dolge kavice in pogovore.
Ne maram, ko mi kdo reče: "Pa zakaj greš v Avstralijo." To me naredi malo žalostno. Potem se zavem, da to samo dokazuje, da so tukaj ljudje, ki me imajo radi in ki si želijo moje družbe. Upam samo, da se bo vse to, kar smo sedaj začeli, ohranilo v tem času, ko me ne bo.
Česa pa res ne prenašam? Joka. In to se je danes že začelo. Pa saj pridem nazaj. Res. Trikrat gremo spat in že bo moj smeh odmeval po hiši in celi Sloveniji. Še prehitro bom doma. Samo ne mi jokat. Prosim.
Potem mi reče Eva: "Pa saj greš samo za pol leta. Še prekmalu boš doma. Zakaj tako kompliciraš?" Potem si rečem: "Pa ja. Saj ima prav."
Nato me spomni tisti glas na drugi strani: "Samo še 10 dni, veš?" In potem sem malo žalostna. Želim si preživeti še tooliko časa z ljudmi tukaj. Pa iti v hribe. Na biljard. Vpisat se moram. Oddati vse papirje za štipendijo. Iti na SKVO vikend. Še enkrat videti Mašo in Majo. Iti v kino. Pa v živalski vrt. Se pogovarjati dolgo v noč. Narediti statistiko s Klaro. Iti na kosila na bone. :) Ter na dolge, dolge kavice in pogovore.
Ne maram, ko mi kdo reče: "Pa zakaj greš v Avstralijo." To me naredi malo žalostno. Potem se zavem, da to samo dokazuje, da so tukaj ljudje, ki me imajo radi in ki si želijo moje družbe. Upam samo, da se bo vse to, kar smo sedaj začeli, ohranilo v tem času, ko me ne bo.
Česa pa res ne prenašam? Joka. In to se je danes že začelo. Pa saj pridem nazaj. Res. Trikrat gremo spat in že bo moj smeh odmeval po hiši in celi Sloveniji. Še prehitro bom doma. Samo ne mi jokat. Prosim.
četrtek, 26. avgust 2010
Ti
Tvoj nasmeh meni polepša dan. Ob tebi spoznavam, da me stvari kar naenkrat ne motijo več. Samo na tebi me ne moti, da ne moreš sedeti več kot 5 minut skupaj. Samo pri tebi mi je vseeno, če treseš s koleni. Samo tebe ustavim z dotikom in ne z zadirčnim: "Ali boš že enkrat nehal!" Ob tebi se lahko iz srca nasmejem. Lahko sem srečna, vesela, lahko sem to kar sem. Samo tebe vedno popolnoma poslušam, ker mi je tisto, kar imaš ti povedati bolj pomembno od govora o sebi. S teboj se kahko pogovarjam ure in ure. In s teboj dejansko govorim po telefonu. :)
Ko me objameš, se mi zdi, da je ves svet moj. Takrat si želim, da bi imela čarobno paličico s katero bi lahko ustavila trenutek. Ob tebi mi je preprosto tako lepo. In ko te ni, čakam dan, ko bom spet lahko ukradla tvojih 5 minut.
Ko me objameš, se mi zdi, da je ves svet moj. Takrat si želim, da bi imela čarobno paličico s katero bi lahko ustavila trenutek. Ob tebi mi je preprosto tako lepo. In ko te ni, čakam dan, ko bom spet lahko ukradla tvojih 5 minut.
Naročite se na:
Objave (Atom)