Breaking-up

Dvojina ... Se lahko tako hitro prekine. In ponovno nastaneta dve polovici. Dve polovici, ki bosta nekoč, mogoče, našli svojo pravo drugo polovico.

Težko je. Vedno je težko. Četudi poskušaš pogledati na stvari realno. Čeprav imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi in ti poskušajo pomagati. Tudi če se poskušaš zakopati v delo in ne misliti na to kar se dogaja. Ni lahko, ker se v tvoji glavi še vedno prikazujejo lepi trenutki, ki jih težko spraviš ven. Veš, da nisi kriv ti. In da ni kriv on. Da je vse skupaj samo en nesrečen skupek okoliščin. Spomnim se enega pogovora, ki smo ga enkrat imeli z IAESTovci. Nekdo je rekel, da je lažje biti zapuščen kot zapustiti. Če si zapuščen, si namreč lahko jezen, je bil njegov argument. Ampak jaz v sebi ne občutim nobene jeze, samo razočaranje in žalost. Ter milijon vprašanj, ki verjetno ne bodo nikoli odgovorjena.

Ljudje okoli mene se trudijo, da bi me razvedrili. Mami je predlagala shopping. Ana je poklicala kljub temu, da sem ji povedala, da ji nočem jokati po telefonu. Ter vztrajala 10 minut, da sem se pomirila, se z mano spraševala kaj se je zgodilo in na koncu ugotovila, da bo koncert čez 14 dni prava rešitev za vse.:) Nina se je z menoj 2 uri pogovarjala prek facebooka ter poiskala 15 potencialnih tabornikov, ki bi mi jih lahko predstavila. Teja je predlagala kavo v petek, Miha delovni skavtski tabor v Kočevskem rogu. Skavtska prijateljica in biokemijska kolegica mi je poslala zaskrbljeno sporočilo in zgodbico o kravici, katere poanta je, da moramo ljudi in trenutke včasih izpustiti in pustiti, da grejo svojo pot. Mogoče se kdaj vrnejo. Mogoče pa bo vse skupaj le lep spomin, ko bo minilo nekaj časa. Eva, Miha, oči in mami pa so se lotili skupinskih objemov, kupovanja sladoleda in brisanja solz. Aja ... Pa Klara je seveda poiskala kup IAESTE dela.;)

Torej ... Težko bi rekla, da sem ostala sama. V bistvu sem verjetno šele sedaj ugotovila, da je okoli mene veliko ljudi, ki jim ni vseeno. Sama pa pravzaprav ne vem kaj je huje: to, da sem izgubila nekoga, ki sem ga imela res rada ali da sem s teboj izgubila resnično dobrega prijatelja. Nekoga, ki me je razumel od začetka: od takrat, ko sem ga prvič zalila z vodo, ko smo prvi dan skupaj pomivali posodo. Tebe, ki si točno vedel, da za vsakim mojim mhm in aha v bistvu stoji vprašanje in da včasih: vse je ok ne pomeni ravno tega. Pogrešam te, veš?
Ampak ... Solzice se bodo posušile, čas pa bo poskrbel, da se rane zacelijo. Midva pa bova mogoče (p)ostala prijatelja.

Dvojina

V vseh pomenih besede.

Najprej kot tisti del slovenske slovnice, zaradi katerega so naši profesorji pogosto izgubljali živce in dobivali pike po obrazu, ker je nikoli nismo dovolj uporabljali. Čeprav moram priznati, da smo se na gimnaziji trudili in kar dosledno uporabljali dvojino. Mogoče je za to odgovoren tudi naš profesor za slovenščino, ki je vedno govoril, da je dvojina romantična. Za primer je dajal ta primer: "Sedeli smo na klopci in bilo nam je lepo." ter: "Sedela sva na klopci in bilo nama je lepo". Mogoče je to zaradi tega profesorja, ampaj še vedno si ob drugem stavki v glavi pričaram misel zaljubljenega parčka, ki uživa na klopci v parku pod modrim nebom in zvezdnim obokom. Ta leta, ko smo morali dosledno uporabljati dvojino, so mimo.

Zato pa postaja vedno bolj pomembna druga oblika dvojine. Tista človeška. Dejstvo, da sva dvojina z najboljšo prijateljico. Da sva bili dvojina danes na faksu, ko sva se praktično brez besed presmejali cel odmor, ker sva točno vedeli kaj druga misli.
In ... Dvojina s tabo. S tabo, ki te imam tako zelo rada. Dvojina, ki je včasih tako zelo lepa, včasih pa tako zelo boli. Taka lepa. In krhka. Ki se lahko vsak čas prekine. Ali pa traja ... Večno?
Ah, ta kompleksna dvojina!

Stop the world!

Pomagaj mi ustaviti svet ... Samo za trenutek ... Za minuto! Da si lahko odpočijem ... Vzamem čas in globoko zadiham. Ter postanem spet jaz.

Ljudje vse preveč hitimo. Tempo življenja nas sili v to, da samo tekamo od ene obveznosti do druge in se nikoli zares ne ustavimo. Tudi meni se dogaja podobno: vedno je toliko dela za IAESTE, za skavte, faks ... Nikoli pa si zares ne vzamem časa za tiste, ki mi največ pomenijo. V mojem mobitelu je en kup sporočil, ki prijazno sprašujejo kdaj imam čas za kosilo ali pijačo. Jaz pa vedno rečem: saj bom odgovorila, samo da najdem 5 minut, da napišem tisti sms. In navadno se zgodi, da jaz ne odgovorim, tisti drugi pa obupa. Saj bi jaz tudi.

In zato je toliko bolj super, ko si lahko vzamem prost vikend. Ugasnem mobitel in računalnik. Se odpravim v gozd. Poslušam ptičje petje in se zapodim med bele zvončke. Čas pa ne obstaja več. Vsaj za tistih nekaj trenutkov. To je moj nerealni svet.

Kako lepo je včasih pobegniti v tak svet. Stran od ur, ki neusmiljeno tiktakajo in od obveznosti, ki me čakajo na faksu. Se malo umiriti in samo uživati. In ta vikend je definitivno bil preživet v takem svetu. Skavti seveda.:) Bolj natančno MŠŽD oziroma Mala šola življenja v džungli. To je ena prav posebna šola, v kateri se voditelji naših najmlajših skavtov in naši popotniki na služenju učimo, kako Mavglijeve zgodbe prikazati otrokom na čimbolj zanimiv način. Tako, da bodo od njih kaj odnesli in si zapomnili. In čeprav je bilo vse skupaj v osnovi namenjeno učenju tehnik, ki jih bomo lahko uporabili pri naših voditeljskih podvigih, se je na koncu izkazalo, da se bo večino tehnik lahko uporabilo vsakič, ko bomo delali z otroki. Ja, preživeli smo 4 super dneve v enem najlepših delov naše male države, se skupaj z Mavglijem podili po džungli, premagali Širkana, se borili z rdečimi psi, reševali uganke o Knjigi o džungli, se trudili pomagati našim skritim prijateljem, tekli v dežju in se nastavljali soncu. Nabirali cvetlice. In premišljevali o naši skavtski poti, o voditeljstvu, v čem smo močni, katere slabe lastnosti moramo popraviti in kje imamo še zaloge, da se izboljšamo. In konec koncev spoznavali voditelje iz drugih krdel, se z njimi pogovarjali in se od njih učili. V nedeljo smo se le ztežka poslovili, a verjamem, da smo vsi odšli z eno posebno izkušnjo in novim znanjem, ki ga bomo lahko koristno uporabili v svojih krdelih.

Super vikend skratka. Samo padec v realnost je bil malo trd. Ker sem se v nedeljo zvečer spomnila, da me čaka še poročilo za imunologijo. Ampak mi ga je uspelo spisati. In tega vikenda ne dam. ;)

Standing still

Zadnje čase ... Imam tak čuden občutek. Da stojim na mestu. In se nikamor ne premaknem.

Dnevi so si precej podobni: predavanja na faksu, učenje za izpite, delo za IAESTE in skavte, kak odtrgan trenutek za tek ali sprehod v naravi. Hrana in spanje. In to je že skoraj to. Včasih me vse skupaj malo spravlja v obup. Ker se mi zmeraj zdi, da stvari nikoli niso dovolj dobro narejene. Pri IAESTE vedno ostane še kakšna praksa ali pa neodgovorjen mail v inboksu. Po skavtih se mi vedno zdi, da stvari niso bile dovolj dobre: ne dovolj dobro zastavljene in ne dovolj dobro izpeljane. Da moji sovoditelji in otroci niso bili zadovoljni ter je vse skupaj moja krivda. Na faksu vedno ostane še nekaj nepredelane snovi in vedno se pojavi enaka situacija na predavanjih, ko se počutim kot največji butec v razredu. Nikoli ni nič dovolj dobro.

Iz Avstralije še vedno ni uradnega odgovora. Pa mogoče niti ne bi bilo slabo sploh ne iti. Potem se ne bom ukvarjala s tem kdaj bom diplomirala in bom nehala imeti tisti zoprn občutek, da bi nekateri profesorji uživali v tem, da mi stvari malo "potegnejo". Po drugi strani se mi zdi, da je to tista stvar, ki jo nujno potrebujem - oditi ven, stran od vseh ljudi in živeti malo po svoje.

Zaradi vsega skupaj bolj malo spim. Ne da semi govoriti. Malo več jokam. In si želim nekoga za pogovor (ne mami, ti ne šteješ :) ). Samo kaj, ko so vsi tako zasedeni, da jaz pač ne pridem do besede. Bo že tako. Enkrat bo vsega skupaj konec.

Smučat!

Bila je sreda. Menda. Z Ano in Nino smo se končno uspele uskladiti in se dobiti na kavi (no, pravzaprav sta bili dve vroči čokoladi in kakav, ampak to je stranskega pomena). Vmes se nam je pridružil še bivši sošolec, ki je bil sicer na poti na faks, ampak druženje s 3 bivšimi sošolkami je definitivno bolj zabavno od urejanja zadev v referatu. Torej ... Sedimo tam, ko na moj mobitel prileti sms: "Greš jutri z nami smučat?" V moji glavi se odvije naslednji scenarij: "Smučat? Jutri? Pa, ne morem. Imam predavanja. No, ne da se mi. Prehlajena sem in kašljam. Ne, ne grem smučat ... Smučat?" Potem začne zvoniti moj telefon - neznana številka, kar se zadnje čase po zaslugi IAESTE pogosto dogaja. Se oglasim in zaslišim glas:
"Oj, kako si? Ja, a grep jutri z nami smučat?"
"Ne, ne morm, mam faks, pa ..."
"Dej no, pejt z nami no ..."
"Pa res no ... Pa glih sm misla jutri nekej narest. Kdo pa gre?"
"Ja, jes pa Andrej pa njegov brat in neki kolegi. Dej pejt no, veš kolk bo fajn."
"Ok, bom premisla."
In sedim za mizo ter se poskušam spomniti kaj pravzaprav imam naslednji dan na faksu. Ko mi Nina pogleda na internet (mojega žal kljub mnogim poskusom še nismo uspeli usposobiti), se odločim, da grem smučat. Faks bo stal na istem mestu tudi dan zatem, prehlad pa se lahko spremeni v bolezen ali pa se pozdravi. V vsakem primeru bolje kot to nadležno hrkanje in smrkanje.

Naslednji dan naj bi se odšlo ob 7.15. Jaz in 6 fantov.:) Dobro razmerje. No, odšli smo veliko kasneje (po zaslugi pozabljenih hlač nekoga izmed njih) in naleteli na obupno gnečo pred vhodom v jajčke. Naj bi bilo lepo vreme. Pa še gorenjska regija ima počitnice. Počitnice so bile res, vreme pa je postalo lepo šele kako uro kasneje. Ampak to nas ni motilo in smo smučali. In smučali. Nekateri so obupali. Ostali pa smo smučali. Malo pred koncem smo ostali trije in čisto na koncu sva le še midva z Andrejem iskala nerazrite koščke smučišča. Med tem časom so sonce spet zakrili oblaki in čas je bil, da odidemo iz te idile nazaj v realnost. Ki se po tem niti ne zdi več tako slaba.

Prvo smučanje letos. Z najboljšo družbo. Z dobrimi pogovori. S pogovori, ki bodo mogoče prešli v prijateljstva. S pogovori, ki so premaknili kamne, ki so vladali med nama. Vsaj upam. S super dnevom. Hvala vam fantje.:)

Moje mesto?

Včasih se vprašam: kje je moje mesto? Velikokrat imam občutek, da sem povsod, pa me v bistvu nikjer ni. Da je okoli mene ogromno ljudi, pa me nihče zares ne posluša. Da me ljudje kličejo samo takrat, ko kaj potrebujejo od mene, nihče pa me ne vpraša kako sem. Da ...

Ljudje prehajajo moje življenje. Sošolci iz osnovne šole so se že davno porazgubili. Verjetno je tako prav, saj smo si bili preveč različni, da bi ohranjali kakšne tesnejše vezi. S tistimi na gimnaziji smo se sicer dobro razumeli, a so se s koncem našega druženja, končale tudi naše skupne poti. Preostalo je le še nekaj ljudi s katerimi se občasno srečamo. In Ana ... Mogoče komu delam krivico. Ne izključujem dejstva, da se ljudje vrnejo. Pravzaprav se mi ravno zdi, da se bodo mogoče nekateri osebki z nekaj truda vrnili v moje življenji. Tisti, ki to so, že vejo za to. ;) Ampak, dejstvo je, da se s koncem naših skupnih poti, končajo "prijateljstva". "Prijateljstva", ki so bila spletena le po sili razmer.

Jaz pa imam spet tisti občutek, da povsod sem, pa me nikjer v bistvu ni. Da sem na faksu, pa ljudje ne bi opazili, da me ni. Da sem na skavtih, pa bi bilo pravzaprav vseeno če me ni bi bilo. Da se velikokrat zgodi, da se ljudje nekaj dogovarjajo, pa name pozabijo. Čeprav stojim zraven. In to boli. Je to posledica moje osebnosti? Da veliko govorim, pa se nikoli ne odprem? Da sem z vsemi prijateljica, pa v bistvu z nikomer ne navežem tesnejšega stika? Da za večino ljudi v bistvu ne obstajam? Da ... Očitno nisem za to družbo. Hmm...

Kje je moje mesto? Bom kdaj ugotovila? Ga bom kdaj našla? Ali bom ostala tam, kjer sem? Tu in nikjer.

Kaj je sreča?

So to pozabljene češnje v oranžnih kratkih hlačah?
Je to to, da imam hrano v hladilniku, pitno vodo, ko odprem pipo v kuhinji in dom v vseh pomenih besede?
Mogoče to, da lahko tečem po kamnih, plavam v morju in plezam po skalah?
Da se lahko svobodno gibam, da mojega doma ne obdaja bodeča ograja in da na ulici ni prevelike nevarnosti, da se mi kaj zgodi?
Je sreča to, da občutim metuljčke v trebuhu vsakič ko se najina pogleda srečata in se mi nasmeješ?
Da ne obstajava samo ti in jaz, ampak midva?
Otroški smeh?
Odkrivanje novega sveta ob igri z Mašo?
Puhasta odeja v katero se zavijem?
Nepričakovana dobra ocena?
Odhod v neznano?
Pohvala neznanca?
Sporočilo na mobitelu ali v mojem e-nabiralniku?
Naključno srečanje prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl?
Potovanje nekam daleč, daleč stran?
.
.
.

Ja, sreča ... Verjetno samo je.