Stop the world!

Pomagaj mi ustaviti svet ... Samo za trenutek ... Za minuto! Da si lahko odpočijem ... Vzamem čas in globoko zadiham. Ter postanem spet jaz.

Ljudje vse preveč hitimo. Tempo življenja nas sili v to, da samo tekamo od ene obveznosti do druge in se nikoli zares ne ustavimo. Tudi meni se dogaja podobno: vedno je toliko dela za IAESTE, za skavte, faks ... Nikoli pa si zares ne vzamem časa za tiste, ki mi največ pomenijo. V mojem mobitelu je en kup sporočil, ki prijazno sprašujejo kdaj imam čas za kosilo ali pijačo. Jaz pa vedno rečem: saj bom odgovorila, samo da najdem 5 minut, da napišem tisti sms. In navadno se zgodi, da jaz ne odgovorim, tisti drugi pa obupa. Saj bi jaz tudi.

In zato je toliko bolj super, ko si lahko vzamem prost vikend. Ugasnem mobitel in računalnik. Se odpravim v gozd. Poslušam ptičje petje in se zapodim med bele zvončke. Čas pa ne obstaja več. Vsaj za tistih nekaj trenutkov. To je moj nerealni svet.

Kako lepo je včasih pobegniti v tak svet. Stran od ur, ki neusmiljeno tiktakajo in od obveznosti, ki me čakajo na faksu. Se malo umiriti in samo uživati. In ta vikend je definitivno bil preživet v takem svetu. Skavti seveda.:) Bolj natančno MŠŽD oziroma Mala šola življenja v džungli. To je ena prav posebna šola, v kateri se voditelji naših najmlajših skavtov in naši popotniki na služenju učimo, kako Mavglijeve zgodbe prikazati otrokom na čimbolj zanimiv način. Tako, da bodo od njih kaj odnesli in si zapomnili. In čeprav je bilo vse skupaj v osnovi namenjeno učenju tehnik, ki jih bomo lahko uporabili pri naših voditeljskih podvigih, se je na koncu izkazalo, da se bo večino tehnik lahko uporabilo vsakič, ko bomo delali z otroki. Ja, preživeli smo 4 super dneve v enem najlepših delov naše male države, se skupaj z Mavglijem podili po džungli, premagali Širkana, se borili z rdečimi psi, reševali uganke o Knjigi o džungli, se trudili pomagati našim skritim prijateljem, tekli v dežju in se nastavljali soncu. Nabirali cvetlice. In premišljevali o naši skavtski poti, o voditeljstvu, v čem smo močni, katere slabe lastnosti moramo popraviti in kje imamo še zaloge, da se izboljšamo. In konec koncev spoznavali voditelje iz drugih krdel, se z njimi pogovarjali in se od njih učili. V nedeljo smo se le ztežka poslovili, a verjamem, da smo vsi odšli z eno posebno izkušnjo in novim znanjem, ki ga bomo lahko koristno uporabili v svojih krdelih.

Super vikend skratka. Samo padec v realnost je bil malo trd. Ker sem se v nedeljo zvečer spomnila, da me čaka še poročilo za imunologijo. Ampak mi ga je uspelo spisati. In tega vikenda ne dam. ;)

Standing still

Zadnje čase ... Imam tak čuden občutek. Da stojim na mestu. In se nikamor ne premaknem.

Dnevi so si precej podobni: predavanja na faksu, učenje za izpite, delo za IAESTE in skavte, kak odtrgan trenutek za tek ali sprehod v naravi. Hrana in spanje. In to je že skoraj to. Včasih me vse skupaj malo spravlja v obup. Ker se mi zmeraj zdi, da stvari nikoli niso dovolj dobro narejene. Pri IAESTE vedno ostane še kakšna praksa ali pa neodgovorjen mail v inboksu. Po skavtih se mi vedno zdi, da stvari niso bile dovolj dobre: ne dovolj dobro zastavljene in ne dovolj dobro izpeljane. Da moji sovoditelji in otroci niso bili zadovoljni ter je vse skupaj moja krivda. Na faksu vedno ostane še nekaj nepredelane snovi in vedno se pojavi enaka situacija na predavanjih, ko se počutim kot največji butec v razredu. Nikoli ni nič dovolj dobro.

Iz Avstralije še vedno ni uradnega odgovora. Pa mogoče niti ne bi bilo slabo sploh ne iti. Potem se ne bom ukvarjala s tem kdaj bom diplomirala in bom nehala imeti tisti zoprn občutek, da bi nekateri profesorji uživali v tem, da mi stvari malo "potegnejo". Po drugi strani se mi zdi, da je to tista stvar, ki jo nujno potrebujem - oditi ven, stran od vseh ljudi in živeti malo po svoje.

Zaradi vsega skupaj bolj malo spim. Ne da semi govoriti. Malo več jokam. In si želim nekoga za pogovor (ne mami, ti ne šteješ :) ). Samo kaj, ko so vsi tako zasedeni, da jaz pač ne pridem do besede. Bo že tako. Enkrat bo vsega skupaj konec.

Smučat!

Bila je sreda. Menda. Z Ano in Nino smo se končno uspele uskladiti in se dobiti na kavi (no, pravzaprav sta bili dve vroči čokoladi in kakav, ampak to je stranskega pomena). Vmes se nam je pridružil še bivši sošolec, ki je bil sicer na poti na faks, ampak druženje s 3 bivšimi sošolkami je definitivno bolj zabavno od urejanja zadev v referatu. Torej ... Sedimo tam, ko na moj mobitel prileti sms: "Greš jutri z nami smučat?" V moji glavi se odvije naslednji scenarij: "Smučat? Jutri? Pa, ne morem. Imam predavanja. No, ne da se mi. Prehlajena sem in kašljam. Ne, ne grem smučat ... Smučat?" Potem začne zvoniti moj telefon - neznana številka, kar se zadnje čase po zaslugi IAESTE pogosto dogaja. Se oglasim in zaslišim glas:
"Oj, kako si? Ja, a grep jutri z nami smučat?"
"Ne, ne morm, mam faks, pa ..."
"Dej no, pejt z nami no ..."
"Pa res no ... Pa glih sm misla jutri nekej narest. Kdo pa gre?"
"Ja, jes pa Andrej pa njegov brat in neki kolegi. Dej pejt no, veš kolk bo fajn."
"Ok, bom premisla."
In sedim za mizo ter se poskušam spomniti kaj pravzaprav imam naslednji dan na faksu. Ko mi Nina pogleda na internet (mojega žal kljub mnogim poskusom še nismo uspeli usposobiti), se odločim, da grem smučat. Faks bo stal na istem mestu tudi dan zatem, prehlad pa se lahko spremeni v bolezen ali pa se pozdravi. V vsakem primeru bolje kot to nadležno hrkanje in smrkanje.

Naslednji dan naj bi se odšlo ob 7.15. Jaz in 6 fantov.:) Dobro razmerje. No, odšli smo veliko kasneje (po zaslugi pozabljenih hlač nekoga izmed njih) in naleteli na obupno gnečo pred vhodom v jajčke. Naj bi bilo lepo vreme. Pa še gorenjska regija ima počitnice. Počitnice so bile res, vreme pa je postalo lepo šele kako uro kasneje. Ampak to nas ni motilo in smo smučali. In smučali. Nekateri so obupali. Ostali pa smo smučali. Malo pred koncem smo ostali trije in čisto na koncu sva le še midva z Andrejem iskala nerazrite koščke smučišča. Med tem časom so sonce spet zakrili oblaki in čas je bil, da odidemo iz te idile nazaj v realnost. Ki se po tem niti ne zdi več tako slaba.

Prvo smučanje letos. Z najboljšo družbo. Z dobrimi pogovori. S pogovori, ki bodo mogoče prešli v prijateljstva. S pogovori, ki so premaknili kamne, ki so vladali med nama. Vsaj upam. S super dnevom. Hvala vam fantje.:)

Moje mesto?

Včasih se vprašam: kje je moje mesto? Velikokrat imam občutek, da sem povsod, pa me v bistvu nikjer ni. Da je okoli mene ogromno ljudi, pa me nihče zares ne posluša. Da me ljudje kličejo samo takrat, ko kaj potrebujejo od mene, nihče pa me ne vpraša kako sem. Da ...

Ljudje prehajajo moje življenje. Sošolci iz osnovne šole so se že davno porazgubili. Verjetno je tako prav, saj smo si bili preveč različni, da bi ohranjali kakšne tesnejše vezi. S tistimi na gimnaziji smo se sicer dobro razumeli, a so se s koncem našega druženja, končale tudi naše skupne poti. Preostalo je le še nekaj ljudi s katerimi se občasno srečamo. In Ana ... Mogoče komu delam krivico. Ne izključujem dejstva, da se ljudje vrnejo. Pravzaprav se mi ravno zdi, da se bodo mogoče nekateri osebki z nekaj truda vrnili v moje življenji. Tisti, ki to so, že vejo za to. ;) Ampak, dejstvo je, da se s koncem naših skupnih poti, končajo "prijateljstva". "Prijateljstva", ki so bila spletena le po sili razmer.

Jaz pa imam spet tisti občutek, da povsod sem, pa me nikjer v bistvu ni. Da sem na faksu, pa ljudje ne bi opazili, da me ni. Da sem na skavtih, pa bi bilo pravzaprav vseeno če me ni bi bilo. Da se velikokrat zgodi, da se ljudje nekaj dogovarjajo, pa name pozabijo. Čeprav stojim zraven. In to boli. Je to posledica moje osebnosti? Da veliko govorim, pa se nikoli ne odprem? Da sem z vsemi prijateljica, pa v bistvu z nikomer ne navežem tesnejšega stika? Da za večino ljudi v bistvu ne obstajam? Da ... Očitno nisem za to družbo. Hmm...

Kje je moje mesto? Bom kdaj ugotovila? Ga bom kdaj našla? Ali bom ostala tam, kjer sem? Tu in nikjer.

Kaj je sreča?

So to pozabljene češnje v oranžnih kratkih hlačah?
Je to to, da imam hrano v hladilniku, pitno vodo, ko odprem pipo v kuhinji in dom v vseh pomenih besede?
Mogoče to, da lahko tečem po kamnih, plavam v morju in plezam po skalah?
Da se lahko svobodno gibam, da mojega doma ne obdaja bodeča ograja in da na ulici ni prevelike nevarnosti, da se mi kaj zgodi?
Je sreča to, da občutim metuljčke v trebuhu vsakič ko se najina pogleda srečata in se mi nasmeješ?
Da ne obstajava samo ti in jaz, ampak midva?
Otroški smeh?
Odkrivanje novega sveta ob igri z Mašo?
Puhasta odeja v katero se zavijem?
Nepričakovana dobra ocena?
Odhod v neznano?
Pohvala neznanca?
Sporočilo na mobitelu ali v mojem e-nabiralniku?
Naključno srečanje prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl?
Potovanje nekam daleč, daleč stran?
.
.
.

Ja, sreča ... Verjetno samo je.

Se še spominjaš ...

... kako sva ob polnoči na nebu iskala severnico?
... kako smo igrali tarok na plaži do takrat, ko nihče od nas ni več videl kart? Mi pa smo še kar igrali? In kako smo igrali tarok v 5, ko si se pritožil na tem, da ti držiš karte, jaz pa igram?
... kako smo se zabavali, ko sem s koruzo premerila nogometno igrišče?
... najinih pogovorov ob plavanju v Kolpi?
... najinih smučarskih podvigov?
... kako sva prespala noč ob ognju in pod zvezdami?
... kako sva se smejali natakarjem v Joe Penasu?
... kako smo vsi skupaj trepetali pred rezultati mature?
... kako sva šla na sprehod in ob sončnem zahodu gledala delfine?
... kako sem se zaplezala tam nekje na treh četrtinah poti na Staničev vrh? In ne bi šla naprej, če me ne bi prijel za roko in potegnil naprej.
... čokolade v čevlju?
... ležanja v snegu in gledanja zvezd za novo leto?
... najinega "pohoda" iz mesta Ios v hotel?
... taroka ob kuhanem vinu, ko se mi je pol ure kolcalo od smeha?
... kako si zavijala z očmi, ko sem že stotič zamudila na 3d strukture?
... igranja igric na mobitelu med zgodovino?
... nočnih pohodov na Stari grad?
... koncerta Katie Melua?
... nočnih pogovorov?
... mojega pogovora s carinikom na letališču v Franciji?
... zapleta s "terminalom W"?
... naših plezalskih podvigov?
... mojega izraza na obrazu, ko sva šli tečt, pa sem v tvoji sobi naletela na celotno IAESTE vodstvo? Najin tek je bil seveda preložen za dobro uro.
... naših skupnih tekov?
... pogovora po telefonu pred tvojim prvim zmenkom z Jernejem?
... tvoje bele majice z zajčkom?
... kako smo se spoznali?
... vseh lepih skupnih trenutkov?
... prvega poljuba?

Ah, spomini. Hvala, ker mi jih pomagaš soustvarjati. :)

Tih, deževen dan ...

... zaprem oči potujem daleč stran.
Čez pretekle dni.
Narišem senco ... In že me več ni.

Zadnje čase mislim samo čudne misli in čutim čudne občutke. Take res neopisljive in to, da so čudni je res edina beseda, ki jih trenutno lahko opiše. Mogoče bi rahlo rekla, da sem še rahlo zmedena, da ne vem čisto točno kaj se dogaja, da sem v zadnjem času pogosto hiperaktivna, potem pa pride trenutek, ko se vse skupaj preobrne. In to stanje nato traja. In traja. Ter traja ... Do naslednjega sončnega dne.

V mojem življenju se zadnje čase ogromno dogaja. Pravzaprav me je na to opozorila bivša sošolka, ko sva se zadnjič peljali na skavte, ko me je vprašala: "Ampak Živa, kako si pa ti vse to zmogla v prejšnjih letih, ko še nisi živela v Ljubljani." Šele takrat sem se začela zavedati, da dejansko ne prihajam domov pred deseto zvečer. V tem času se je nabralo toliko stvari, ki jih moram razčistiti, pa kar nimam časa.

Dnevi pa kar hitijo mimo. Zadnje čase me stvari ponovno prehitro prizadanejo. Že en sam napačen pogled je včasih dovolj, da se mi ulijejo solze. Ampak. Zakaj? Mogoče zaradi tega kar se dogaja eni izmed mojih dobrih prijateljic. Mogoče zaradi vseh naporov, ki so prišli v zadnjem času. Mogoče zato, ker letos nisem še nič pametnega naredila na faksu. Mogoče ...

Mogoče samo potrebujem pogovor. In tvojo podporo.