Krvodajalska ali puščanje krvi drugič

Darovanje krvi ja... Mislim, da potrebuje svoj blog. Predvsem zato, ker načeloma krvi v Sloveniji pogosto primanjkuje in ker gotovo obstaja veliko ljudi, ki bi kri lahko darovalo, pa enostavno niso dovolj seznanjeni.
Ko boste imeli kaj časa, se preklikajte čez spletne strani Zavoda za transfuzijsko medicino: http://www.ztm.si/sl/.

Vedno sem občudovala krvodajalce, pa se sama kar dolgo časa nisem odločila za to. Zakaj ne vem. Verjetno je bil prisoten strah, ker nikoli nisem marala dajati krvi. Igle sem sovražila in vsakič, ko je bilo potrebno iti v laboratorij, sem že kakšno uro prej komplicirala. Danes se mi zdi to neumnost. Strah ima velike oči in škoda, da nas včasih preveč ohromi.

Ko sem šla prvič na Zavod za transfuzijsko medicino je bil strah še močno prisoten. Se pa spomnim kako je zdravnik ta moj strah začutil in celo prišel vprašati mojo prijateljico ali je z menoj vse v redu. Takrat mi je bilo jasno, da bo z menoj vse v redu.:)

Darovanje krvi je v Sloveniji še vedno neplačljivo (če ne upoštevamo tega, da lahko zaposleni izkoristijo prost dan službe). V drugih državah imajo sistem darovanja različno urejeno: ponekod je (tako kot pri nas) prostovoljno, nekje dobijo plačano ... Najbolj zanimiv sistem pa je tisti, pri katerem imajo krvodajalci prednost na določenih zdravniških listah, npr. za določene preiskave itd. Sama se strinjam z našim sistemom, saj se mi zdi, da bi se s plačilom stvari obrnile. Malo je situacij v katere se tako rada vračam in tisto kar privablja sedaj je prijaznost osebja in neznansko dober občutek, da si naredil nekaj dobrega. Ne delam si utvar, da bo samo moja kri nekomu rešila življenje, vem pa, da bo mogoče komu pripomogla h kvalitetnejšemu življenju.

Ne bodi kot drugi

Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Feri Lainšček

Say no to plastic bags!

Say no to plastic bags je naslov ene izmed skupin na facebooku. Je pa to pravzaprav stvar kateri bi se morali pridružiti vsi ljudje.

K pisanju tokratnega bloga sta me pripravili dve stvari, ki sem ju opazila v zadnjih dveh dnevih (je pa sicer res, da se druga omenjena vleče že dalj časa).
Prva je ta, da sem opazila, da v DMu namesto plastičnih vrečk ponujajo papirnate vrečke vseh velikosti. DM je bila verjetno ena prvih trgovin, v kateri si ob nakupu dobil brezplačno vrečko. O smiselnosti dajanja vrečk se že dolgo sprašujem, pa še vedno nisem prišla do absolutnega odgovora. Argument za je ta, da večina teh vrečk vsebuje reklamo za trgovino in reklama ne bi smela biti plačljiva. Argument proti pa je ta, da smo ljudje vseeno malo škrti in ne želimo plačevati za vrečke, ki jih imamo tako ali tako že doma. Tako vseeno uporabimo manj plastičnih vrečk kot bi jih, če bi bile vedno plačjive (pri tem za trenutek pozabimo, da so male plastične vrečke brezplačne in da gre v njih manj blaga kot v navadne). Danes so brezplačne vrečke praktično dosegljive povsod in želela bi si, da bi tudi ostale trgovine šle po poti DMa ter začele ponujati papirnate vrečke.

Druga stvar, ki me je danes (ponovno) spravila v slabo voljo je ta, da se vedno znova pojavljajo ljudje, ki porabijo ob nakupih 10+ malih plastičnih vrečk. Ne razumem zakaj... Prvič pospravljaš veliko dlje kot v eno navadno, drugič je 10 vreč velik težje odnesti do doma kot eno ali dve, tretjič: kaj boš z vsemi temi vrečkami razen za v kakšen mali koš, kjer jih pa spet ne potrebuješ 10 na teden?...

Omejevanje uporabe plastničnih vrečk je le ena izmed stvari, ki jih lahko vsak posameznik naredi za manjše onesnaževanje okolja. K takim malim stvarem, ki jih vsi lahko naredimo spada še na primer ločevanje odpadkov (vsaj ločevanje papirja, plastike in steklenic načeloma ne bi smel biti problem) in uporaba javnega prometa, nog in kolesa kadar je to mogoče. Ne verjamem v to, da nam zaradi segrevanja ozračja grozi konec sveta, verjamem pa, da se do planeta obnašamo precej mačehovsko. In tudi ne verjamem v izgovore, da posameznik ne more nič narediti. Ja, je res, da bi bila stvar bolj učinkovita če bi se vse dogajalo na neki državni ravni. Je pa tudi res, da vsak mali prispevek pripomore k temu, da svojega okolja ne zasvinjamo bolj kot smo ga že.

Perfect circle

je naslov ene od pesmi Katie Melua. Pesem sicer res govori o aknah, ampak v bistvu bistvo ni v tem. Smešno, kako se ljudje konstantno vrtimo v enih takih čudnih krogih z istim začetkom in podobnimi konci.

Na žalost obstajajo stvari v mojem življenju, ki se vračajo nazaj v takih krogih. In ena je sploh moreča. Sedaj se vrača z enakim začetkom kot pred kratkim. Jaz pa se sprašujem ali sem tokrat dovolj močna, da konec spremenim sebi v prid.

Sonce, morje, poletje, POČITNICE!

Ja, končno... Tudi zame so se začele počitnice... Če smo natančni so se začele v sredo ob pol dveh popoldne, ko je profesor rekel: "A bi se midva zmenila za eno devetko?" Jaz pa: "Jaaa." Ne vem če je bila čisto zaslužena, ker sem prikazala dobro mero zmedenosti (tako kot ponavadi na ustnih izpitih) in tega, da si določenih stvari nisem dobro pogledala in so se nato stvari povezovale s čudnimi C atomi, aminske skupine pa so bile napisane na napačnih mestih... In kar naenkrat se je vez C-H začela dobro cepiti...:P No ja, mogoče je videl da trema in zmedenost delata svoje. In devetka je bila tisto kar sem si želela. Da odpravim še zadnji pogoj in grem lahko sedaj mirne vesti za nekaj časa na počitnice. Odklop!:)

Ja, po celem mesecu dela je kar čudno cel dan sedeti doma in delati nič. Dejansko delati nič in ne nič delati. Pa praktično prespati cel dan.:)

Morje je vedno bližje. Še 11 dni... Upam samo, da se ne bo ponavljalo vreme zadnji let in da bodo napovedi meteorologov držale: da bomo imeli obdobja boljšega in slabšega vremena, tako kot jih imamo že sedaj.
Danes sva z mami odšli še po nakupih v Ljubljano. Dobila sem nekaj stvari, ki sem jih rabila in seveda nekaj takih, ki jih sicer ne rabim, je pa vedno fino imeti nekaj novega.:) In kupila sem tudi nove kopalke, kar je svojevrstven dosežek, ker so to stvari, ki jih na svetu najbolj sovražim nakupovati. Sedaj upam, da sm za nekaj časa s tem zaključila.

Urgenca

Priznam, spadam med bolj nerodne ljudi. Zakaj se človek ne bi udaril v omaro če se lahko? Zakaj ne bi spustil stopnice in se dobro prekotalil čez del preostalih stopnic? In nenazadnje, zakaj ne bi padel čez ograjo čez katero pleza? Ali pa: zakaj ne bi razbil steklene pipete če jo lahko?
No ja, ta moja nerodnost občasno konča na urgenci (ne vem zakaj mi to vedno uspe v petek popoldne?).

Tale blog ni namenjen govorjenju o moji nerodnosti (no, delno tudi, ker se mi zdi, da zna to ljudi zabavati), ampak predvsem zabavi, ki sem je bila deležna prejšnji vikend. Po napornem učenju za izpit in odpisanem izpitu v četrtek, je bil čas za sprostitev. In tako sva s sošolcem odšla na Bled... Vse lepo in prav, dokler se ena izmed potk ni končala pred hišo in ograjo. Nekako je bilo treba priti čez. Stopim, pridem na vrh, potem pa ne vem čisto točno kaj se je zgodilo, ampak nekako sem bila hitro na tleh. Rezultat: grda odrgnina na kolenu in boleča peta ter stopalo. Ker se je bolečina čez noč še rahlo stopnjevala, sva z očetom v soboto popoldne obiskala urgenco. Spet se je očitno nekaj zapletlo, ker so me dvakrat klicali na slikanje in ker sva spet na izvid čakala veliko dlje kot na samo obravnavo. In ko čakaš tako dolgo, se z nečim moraš zamotiti. Sama se ponavadi s tem, da poslušam pogovore ljudi okol sebe. In ja, nekaj izjav je bilo kar zabavnih.:)
Prva je bila pravzaprav moja... Že pred rentgenom so me spraševali s kolikšne višine sem padla. "Z metra in pol gospod." In potem pridem na rentgen in me vprašajo: "Ste mogoče noseči?" Saj vem, to morajo vprašati. Čeprav se mi zdi, da smo ženske med nosečnostjo precej zaščitniške in bi to že same povedale. In me je že imelo, da bi odgovorila: "Gospod, ali mislite, da bi noseča skakala z metra in pol visoke ograje??" No, na koncu sem se zadržala in rekla da ne in naj poslikajo.
Še bolj smešno je bilo vprašanje sestre nekemu gospodu, ki si je poškodoval ramo. Pride v ambulanto in pove kaj se je zgodilo. Sestra pa ga vpraša: "Se je to prvič zgodilo ali se vam to večkrat dogaja?" Ne, mislim, da ljudje zelo uživamo v padanju na ramo...
Potem so končno prišli izvidi. Nič zlomljenega na srečo. Samo udarec, ki boli še danes. Ja, mami je imela prav: na Bled sem odšla teden prezgodaj. Danes je namreč nočna desetka (http://www.nocna10ka.net/php/), ena izmed dveh tekem, ki se ju v letu želim udeležiti. No ja, pa drugo leto...;)

Sam še mal'...

Ja, samo še malo, pa se bodo tudi zame začele počitnice. Khm, počitnice ja.:)
Večina sošolcev je že na počitnicah in včasih mi je kar malo hudo, ko berem kje vse so in kaj počnejo, jaz pa še sedim doma za knjigami. Po drugi strani se dobro zavedam, da se splača še malo potruditi in se dobro naučiti za ta izpit (no ja, ali pa ga vsaj narediti).

Priznam, da me je na trenutke malo strah, ker sem za izpit že enkrat padla. In ob takih trenutkih se mi zna zgoditi, da spet popolnoma odpovem. Je pa res, da sem do danes že uspela predelati vso snov. Mi pa preostane, da se še naučim narisati tisti 100 formul, se naučiti vse mogoče reakcije in vsaj nekajkrat pridem skozi seminarje. Piece of cake.:) Upam samo, da obdržim voljo do dela do torka in predelam stvar tako kot si želim.

Potem pa... Počitniceeeee.:)