torek, 8. maj 2012
Fraser Island
Za en dan sva se odpravila na Fraser Island. To je bila najina želja, vendar do zadnjega nisva vedela ali nama bo dejansko uspelo oditi tja. Najprej sva si želela najeti 4WD in oditi sama, ker nihče od naju ni pretirano navdušen nad potovanji v skupini. Nato sva ugotovila, da bi bila ta možnost bistveno dražja in sva na internetu poiskala preostale možnosti. Tako sva v Canberri uspešno rezervirala enodnevno turo, v Rainbow beach pa na 2 od 3 mobitelih ostala brez signala in tudi skoraj brez odhoda (najina krivda, ker se predhodno nisva dobro pozanimala kje naju bodo pobrali).
Fraser Island spada med eno izmed čudes, saj je to ogromen peščen otok, kjer pa se tega le komaj zavedaš. Težko si predstavljam koliko časa je narava rabila, da je tam zrastla prva roža. Danes pa otok v notranjosti izgleda takole:
Tura nas je vodila čez vse pomembne znamenitosti otoka:
Maheno Shipwreck
Eli Creek
Central Station
Lake McKenzie
Pot po kateri smo se vozili je izgledala takole:
Po tem, ko smo rešili nasedlega terenca v notranjosti ter hiteli in se izogibali valovom na obali, sva bila kar vesela, da se na pot nisva podala sama. Definitivno je bilo vredno. Odličen dan, z izjemo, da smo na poti domov povozili brown snake in sem nato jaz kar nekaj časa preverjala svojo spalko za kače.
ponedeljek, 7. maj 2012
Rainbow beach
Po poti so naju ta dan spremljali temni oblaki, ki pa na srečo več kot le temni niso bili. Po poti sva se najprej ustavila na otroškem igrišču, ker tam res že dolgo nisva bila.
Nato sva se odpeljala do Noosa Heads. Tam naj bi bilo idealno mesto za srečanje s koalami. Čeprav sta Avstralca, ki sva ju srečala po poti rekla, da sta videla eno in sta nama poskušala čim bolj razložiti na katerem evkaliptusovemu drevesu jo lahko vidiva, nama je ni uspelo videti. Sva pa bila nagrajena z izjemno naravo.
Preden sva se lahko odpravila naprej, sva morala z vrat avtomobila odgnati tegale magpie-a, ki na srečo ni imel prevelikih želja po napadu.
Popoldne sva se odpravila proti Rainbow beach, ki je bila najina postojanka za naslednja dva dneva. Čeprav je gospa na recepciji rekla, da je bilo pretekli vikend vse polno jadralnih padalcev, tokrat v dveh dneh vremenske razmere žal niso bile ugodne. Sva si pa vzela nekaj časa za sprehod po plaži in počitek, naslednji dan pa sva se odpravila na Fraiser Island.
Nato sva se odpeljala do Noosa Heads. Tam naj bi bilo idealno mesto za srečanje s koalami. Čeprav sta Avstralca, ki sva ju srečala po poti rekla, da sta videla eno in sta nama poskušala čim bolj razložiti na katerem evkaliptusovemu drevesu jo lahko vidiva, nama je ni uspelo videti. Sva pa bila nagrajena z izjemno naravo.
Preden sva se lahko odpravila naprej, sva morala z vrat avtomobila odgnati tegale magpie-a, ki na srečo ni imel prevelikih želja po napadu.
Popoldne sva se odpravila proti Rainbow beach, ki je bila najina postojanka za naslednja dva dneva. Čeprav je gospa na recepciji rekla, da je bilo pretekli vikend vse polno jadralnih padalcev, tokrat v dveh dneh vremenske razmere žal niso bile ugodne. Sva si pa vzela nekaj časa za sprehod po plaži in počitek, naslednji dan pa sva se odpravila na Fraiser Island.
sobota, 4. februar 2012
Brisbane
S težkim srcem sva zapustila Byron Bay in odšla proti Brisbanu. Na poti sva se ustavila v Surfers Paradise, ki izgleda takole (ali je res paradise ali ne lahko vsak presodi sam):
No, jaz sem bila navdušena, ker sem po enem tednu (in šestih mesecih) končno dobila svoj boost. :P
Ker nisva imela preveč časa, sva se morala kar hitro podvizati naprej proti severu. Po poti sva padla v nekaj manjših prometnih zamaškov, a sva bila vseeno srečna, da se tisti dan nisva vozila v obratno smer. Noben od naju ni preveč navdušen nad vožnjo v velikih mestih (in tukaj resno mislim velikih, saj ima Brisbane preko 2 milijona prebivalce, vsaj tako pravi Wikipedia), zato sva bila precej vesela, ko sva našla svoj hostel ter avto uspešno parkirala v njihovo tesno garažo.
Nato pa sva se odpravila na obhod centra Brisbana:
Predel okoli tele slike je bil eno leto nazaj popolnoma poplavljen. Restavracijo so uspeli v nekaj mesecih ponovno obnoviti.
Takole pa izgleda postaja za ladjico, ki spada med potniški promet.
Vmes sva naletela na tole zanimivo konstrukcijo
ter rožo, ki vsebuje sončne celice.
Jaz pa sem bila najbolj navdušena nad:
plezalno steno sredi mesta, prosto dostopno vsem, ki to želijo. :)
Ter nekaj zanimive arhitekture.
Zvečer sva želela iti na pico, a sva pristala v precej dragi restavraciji. Po nesreči seveda. Razen tega, da sva se počutila, da ne spadava v tisto okolje, se nisva preveč sekirala. Po dnevih tortilj si včasih lahko tudi privoščiva. :)
No, jaz sem bila navdušena, ker sem po enem tednu (in šestih mesecih) končno dobila svoj boost. :P
Ker nisva imela preveč časa, sva se morala kar hitro podvizati naprej proti severu. Po poti sva padla v nekaj manjših prometnih zamaškov, a sva bila vseeno srečna, da se tisti dan nisva vozila v obratno smer. Noben od naju ni preveč navdušen nad vožnjo v velikih mestih (in tukaj resno mislim velikih, saj ima Brisbane preko 2 milijona prebivalce, vsaj tako pravi Wikipedia), zato sva bila precej vesela, ko sva našla svoj hostel ter avto uspešno parkirala v njihovo tesno garažo.
Nato pa sva se odpravila na obhod centra Brisbana:
Predel okoli tele slike je bil eno leto nazaj popolnoma poplavljen. Restavracijo so uspeli v nekaj mesecih ponovno obnoviti.
Takole pa izgleda postaja za ladjico, ki spada med potniški promet.
Vmes sva naletela na tole zanimivo konstrukcijo
ter rožo, ki vsebuje sončne celice.
Jaz pa sem bila najbolj navdušena nad:
plezalno steno sredi mesta, prosto dostopno vsem, ki to želijo. :)
Ter nekaj zanimive arhitekture.
Zvečer sva želela iti na pico, a sva pristala v precej dragi restavraciji. Po nesreči seveda. Razen tega, da sva se počutila, da ne spadava v tisto okolje, se nisva preveč sekirala. Po dnevih tortilj si včasih lahko tudi privoščiva. :)
Byron Bay
Do prihoda v Byron Bay sva imela za seboj že več kot 2000 prevoženih km. To je bilo zadnje mesto, ki sva ga obiskala v državi "New South Wales", saj sva s prihodom v Brisbane že prečkala mejo s "Queenslandom".
Na poti sva se ponovno ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah
ter se peljala mimo nekaterih "velikih" stvari, recimo velike banane
in velike kozice.
Avstralci so na splošno mahnjeni na postavljanje velikih stvari, te nekako spadajo tudi med tiste stvari, ki jih res moraš videti med popotovanjem po Avstraliji.
Okoli poldneva sva prispela v Byron Bay, kjer naju je zajela vročina. Ja, sedaj sva pa zares že na poti v Queensland, sva si rekla, ter se po hitrem postopku odpravila na lov na camping ter kosilo. Byron Bay je eden izmed tistih krajev, ki spadajo med raj za surfarje. In verjetno je bil to edini kraj, kjer sem videla ljudi, ki so ob petih zjutraj že odhajali na plažo s svojimi surfi. Kljub temu, da ima idealno lego, pa je vseeno ostalo razmeroma majhno mestece z eno posebno energijo, za kar so zaslužni domačini, ki so se (in se še vedno) upirajo pretiranemu preseljevanju sem (nihče si ne želi še enega "surfers paradisa"). Za camping sva se odločila za tistega, ki je imel idealno lego: bil je blizu obale, približno 10 minut oddaljen od mesta ter zraven peš poti do najbolj vzhodne točke Avstralije. Glede na vse kar sva pred potovanjem slišala od ljudi, ki so že veliko prepotovali po Avstraliji in na dejstvo, da sva imela v avtomobilu več tisoč evrov vredno opremo, sva raje plačala malo več za camping kot pa da bi puščala avto v centru mesta. Še vedno se nisva naučila, da bi si mogoče lahko vzela kak dan frej in sva tako spet obhodila vse kar se obhoditi da.
Zvečer sva se na hitro vrgla v (pre)mrzlo morje, saj je bila to šele najina prva priložnost na tej poti. Nato pa so naju še čakali zanimivi pogovori v kuhinji (to je še ena posebnosti v Avstraliji, ni problema govoriti z neznanci, pa naj bo to med tem ko si pripravljaš večerjo na potovanju, na avtobusu, v hostlu ali v muzeju) ter spanje, saj naju je naslednje jutro ponovno čakal odhod zgodaj zjutraj.
Na poti sva se ponovno ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah
ter se peljala mimo nekaterih "velikih" stvari, recimo velike banane
in velike kozice.
Avstralci so na splošno mahnjeni na postavljanje velikih stvari, te nekako spadajo tudi med tiste stvari, ki jih res moraš videti med popotovanjem po Avstraliji.
Okoli poldneva sva prispela v Byron Bay, kjer naju je zajela vročina. Ja, sedaj sva pa zares že na poti v Queensland, sva si rekla, ter se po hitrem postopku odpravila na lov na camping ter kosilo. Byron Bay je eden izmed tistih krajev, ki spadajo med raj za surfarje. In verjetno je bil to edini kraj, kjer sem videla ljudi, ki so ob petih zjutraj že odhajali na plažo s svojimi surfi. Kljub temu, da ima idealno lego, pa je vseeno ostalo razmeroma majhno mestece z eno posebno energijo, za kar so zaslužni domačini, ki so se (in se še vedno) upirajo pretiranemu preseljevanju sem (nihče si ne želi še enega "surfers paradisa"). Za camping sva se odločila za tistega, ki je imel idealno lego: bil je blizu obale, približno 10 minut oddaljen od mesta ter zraven peš poti do najbolj vzhodne točke Avstralije. Glede na vse kar sva pred potovanjem slišala od ljudi, ki so že veliko prepotovali po Avstraliji in na dejstvo, da sva imela v avtomobilu več tisoč evrov vredno opremo, sva raje plačala malo več za camping kot pa da bi puščala avto v centru mesta. Še vedno se nisva naučila, da bi si mogoče lahko vzela kak dan frej in sva tako spet obhodila vse kar se obhoditi da.
Zvečer sva se na hitro vrgla v (pre)mrzlo morje, saj je bila to šele najina prva priložnost na tej poti. Nato pa so naju še čakali zanimivi pogovori v kuhinji (to je še ena posebnosti v Avstraliji, ni problema govoriti z neznanci, pa naj bo to med tem ko si pripravljaš večerjo na potovanju, na avtobusu, v hostlu ali v muzeju) ter spanje, saj naju je naslednje jutro ponovno čakal odhod zgodaj zjutraj.
ponedeljek, 30. januar 2012
Proti Blue Mountains
Za konec sva v Canberri po nesreči še ujela fantastičen sončni vzhod. Ta po nesreči je bil moja krivda, ker se je moj mobitel ponovno prilagodil spremembi ure v Evropi. Ampak je bilo vredno:
Nato sva odhitela naprej proti Sydneyu oz. Blue Mountains, to je nekakšno gorovje blizu Sydneya. Po poti sva se ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah
prečkala Wollongong
ter bila skrajno razočarana nad Great Pacific Drive, ki ne dosega niti 10 % lepote, ki jo ponuja Great Ocean Road.
Do Blue Mountains oz. do največjega kraja, ki se imenuje Katoomba, sva uspela priti šele okoli devetih zvečer. Kraj, kjer sva želela postaviti svoj šotor je bil seveda že zaprt, klicanje na objavljeno številko pa ni pomagalo. Poleg tega je bilo že kar pošteno mraz, tako da sva se odpravila do hostla, ki sva ga videla po poti in dobila postelji v sobi skupaj s 3 Japonci in precej glasno gručo ljudi v sosednji sobi. Ker nisva želela več imeti problemov z iskanjem prenočišča, sva se odločila, da najina jutra prestaviva na bolj zgodnjo uro, kar je pomenilo tudi to, da bo potrebno hoditi spat zgodaj.
Naslednje jutro sva se odpravila najprej do informacijskega centra, kjer sva preposlušala zoprna Nemca, ki sta trdila, da so koale le v živalskih vrtovih in na vsak način želela videti koalo v naravi. Ni pomagalo, da jim je gospa vztrajno prijazno govorila da na tem mestu žal ni pravo rastje za njihovo življenje. Ko sva dobila ustrezne informacije, sva avto prestavila v eno od ulic, kjer je bilo parkiranje zastonj in oddaljeno le nekaj minut od najine izhodne točke pohoda. Po tem, ko sva si ogledala najbolj znane sestre v Avstraliji, formacijo imenovano Three sisters
in se nato spustila po Giant Staircase
ter odšla po predvsem ravni poti mimo Katoomba falls
do Scenic railways, ki naj bi bila najbolj strma železnica na svetu. Včasih namenjena spravljanju premoga na višje predele, danes pa služi le turističnemu namenu.
Nato sva se odpravila nazaj po isti poti ter se vpisala med tiste ljudi, ki so se odpravili po stopnicah v obratni smeri kot večina. Zanimiva izkušnja, čeprav na trenutke rahlo naporna.
Za konec sva se odpravila še na Mt Blackheath. Čeprav je na vrhu tudi razgledna točka, sva se tja v osnovi odpravila zato, da preveriva ali obstaja možnost paraglidinga. Čeprav pogoji niso bili idealni in je bilo vse opremljeno precej po "avstralsko", je bil tokrat vseeno pravi čas, da se preizkusi novo padalo. Dejstva, da je v Avstraliji pokritost s telefonskm signalom obupno slaba, da nisem natačno vedela kam se moram odpeljati, da je bila večina poti neasfaltirana ter da sem šele dobro začela voziti po levi strani, me niso spravljala v preveč dobro voljo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. V zgodnjem dopoldnevu sva se tako odpravila naprej, proti Byron Bayu.
Nato sva odhitela naprej proti Sydneyu oz. Blue Mountains, to je nekakšno gorovje blizu Sydneya. Po poti sva se ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah
prečkala Wollongong
ter bila skrajno razočarana nad Great Pacific Drive, ki ne dosega niti 10 % lepote, ki jo ponuja Great Ocean Road.
Do Blue Mountains oz. do največjega kraja, ki se imenuje Katoomba, sva uspela priti šele okoli devetih zvečer. Kraj, kjer sva želela postaviti svoj šotor je bil seveda že zaprt, klicanje na objavljeno številko pa ni pomagalo. Poleg tega je bilo že kar pošteno mraz, tako da sva se odpravila do hostla, ki sva ga videla po poti in dobila postelji v sobi skupaj s 3 Japonci in precej glasno gručo ljudi v sosednji sobi. Ker nisva želela več imeti problemov z iskanjem prenočišča, sva se odločila, da najina jutra prestaviva na bolj zgodnjo uro, kar je pomenilo tudi to, da bo potrebno hoditi spat zgodaj.
Naslednje jutro sva se odpravila najprej do informacijskega centra, kjer sva preposlušala zoprna Nemca, ki sta trdila, da so koale le v živalskih vrtovih in na vsak način želela videti koalo v naravi. Ni pomagalo, da jim je gospa vztrajno prijazno govorila da na tem mestu žal ni pravo rastje za njihovo življenje. Ko sva dobila ustrezne informacije, sva avto prestavila v eno od ulic, kjer je bilo parkiranje zastonj in oddaljeno le nekaj minut od najine izhodne točke pohoda. Po tem, ko sva si ogledala najbolj znane sestre v Avstraliji, formacijo imenovano Three sisters
in se nato spustila po Giant Staircase
ter odšla po predvsem ravni poti mimo Katoomba falls
do Scenic railways, ki naj bi bila najbolj strma železnica na svetu. Včasih namenjena spravljanju premoga na višje predele, danes pa služi le turističnemu namenu.
Nato sva se odpravila nazaj po isti poti ter se vpisala med tiste ljudi, ki so se odpravili po stopnicah v obratni smeri kot večina. Zanimiva izkušnja, čeprav na trenutke rahlo naporna.
Za konec sva se odpravila še na Mt Blackheath. Čeprav je na vrhu tudi razgledna točka, sva se tja v osnovi odpravila zato, da preveriva ali obstaja možnost paraglidinga. Čeprav pogoji niso bili idealni in je bilo vse opremljeno precej po "avstralsko", je bil tokrat vseeno pravi čas, da se preizkusi novo padalo. Dejstva, da je v Avstraliji pokritost s telefonskm signalom obupno slaba, da nisem natačno vedela kam se moram odpeljati, da je bila večina poti neasfaltirana ter da sem šele dobro začela voziti po levi strani, me niso spravljala v preveč dobro voljo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. V zgodnjem dopoldnevu sva se tako odpravila naprej, proti Byron Bayu.
Naročite se na:
Objave (Atom)