Canberra

Ko sva prišla do Canberre, sva imela za seboj že približno 1000 prevoženih kilometrov. Razen ovc na cesti, do tedaj nisva imela nobenih problemov z avtom.

Za Canberro sva si rezervirala dva dneva in bila vesela, da se nisva vdala pesimističnemu gledanju Avstralcev na njihovo glavno mesto, saj sva bila na samem mestu oba precej navdušena. Vsa glavna mesta v Avstraliji so zgrajena po nekem principu. Adelaide ima recimo obliko pravokotnika, kjer je med najsevernejšo in najjužnejšo ulico centra mesta točno 1 milja. Canberra pa je zgrajena v obliki krogov, ki so med seboj povezani. Vreme še vedno ni bilo idealno, ampak to naju ni preveč motilo, saj sva imela tokrat trdno streho nad glavo. Kljub deževnemu vremenu, sva vse sončne in nedeževne trenutke uspela izkoristiti za raziskovanje mesta. Predvsem prvi dan, ko sva na koncu dneva ugotavljala koliko kilometrov sva prehodila, da sva tako zelo utrujena. Tako sva si najprej ogledala novo stavbo parlamenta, kjer sva na žalost zamudila vodene ture, tako da sva se po tisti ogromni stavbi izgubljala kar sama. Nato sva se sprehodila mimo stare stavbe parlamenta ter manjši botanični vrt ter se po poti, ki spominja na Elizejske poljane sprehodila do War memorial. Nato sva odkrila otoček, na katerem stojijo ogromne orgle, ki so ravno takrat igrale in oddajale zanimiv zvok. Po celodnevnem sprehajanju po mestu in neuspešnem iskanju slovenske ambasade (ob čemer sem ugotovila, da je bolje, da ne izgubim potnega lista), sva se počasi odpravila nazaj proti hostlu.



Naslednji dan sva se odpravila do nacionalnega centra za šport. Tukaj trenirajo vsi avstralski športniki: nekateri stalno živijo na kampusu, nekateri pa pridejo le na skupinske treninge pred velikimi tekmami. Gimnastične dvorane s kamerami, ki neprestano spremljajo treninge in omogočajo temeljite analize, bazeni s podvodnimi kamerami s katerimi lahko spremljajo vsak športnikov gib, ogromno površin za odbojko in košarko, atletski stadion, ogromen fitnes z vso potrebno opremo ter trgovina z dodatki, ki jih športniki lahko pojejo takoj po treningu. Avstralski športniki imajo definitivno izvrstne pogoje za trening.

Dva dneva v Canberri sta prehitro minila. Canberri do popolnega avstralskega mesta manjkajo morje in hribi. Definitivno pa priporočam obisk, ne se prepustiti mnenju Avstralcev, ki svojega glavnega mesta ne cenijo preveč.

Mt Kosciuszko

Ker vreme ni bilo naklonjeno paraglidingu sva se Brightu izognila ter nadaljevala pot proti nacionalnemu parku Kosciuszko. Tudi tokrat sva prispela na cilj že kar pozno, a vseeno še ujela odprte informacije po poti, kjer sva se opremila z osnovnimi informacijami: predvsem kje prespati, kakšna je vremenska napoved in kako je urejena pot na najvišjo "goro" v Avstraliji: Mt Kosciuszko. Informacijski centri v Avstraliji so odlično opremljeni z informacijami, zemljevidi in ljudmi s prijazno besedo, zato se je tam vredno ustaviti. In midva sva njihove usluge na tem potovanju često uporabljala. Odločila sva se, da bova kampirala v t.i. "wild camping". Plačala sva vstopnino v park in tako so bili vsi ti campingi zastonj. Odločila sva se za tistega zraven reke, da sva imela vsaj vodo za pomivanje posode. So pa tudi ti campingi opremljeni z nekaj mizami in klopmi ter nečim kar lahko pogojno kličemo stranišče. Poleg naju je bil tam še par, ki je spal v avtodomu, pozno zvečer pa se je pripeljal še nekdo, ki pa je zjutraj odšel še pred nama. Ponoči se je temperatura spustila na okoli 0 stopinj Celzija, tako da naju je zjutraj primerno zeblo. Za naslednjo noč sva vedela, da se morava dobro opremiti in sva v šotor navlekla vse odeje in spalne vreče, ki sva jih imela. :)

Naslednje jutro sva se torej odpravila na Mt Kosciuszkom. Zjutraj naju je razveselil sonček, na vrhu pa sneg. Odločila sva se za 13 km pohod. Za daljšo hojo nisva imela časa, pa tudi ni preveč priporočljivo hoditi sam. Sneg še vedno zakriva pot, kar lahko povzroči, da se hitro izgubiš. Tako sva kupila karti za sedežnico, se pripeljala do prb. 1930 m ter se povzpela do vrha, ki leži na 2228 m. Na vrhu sva srečala švicarski par, po poti nazaj pa avstralca, ki sta bila tam s prijatelji. Njuna hčerka in sin pa delata v Sloveniji. Oh, a small small world. Mislim, da je bil to eden najboljših dni najinega potovanja. Definitivno priporočam. :)

Popotovanje po vzhodni obali Avstralije

Vzhodna obala je tisti del, ki ga večina ljudi povezuje z Avstralijo. Pravzaprav bi lahko napisali, da za večino ljudi velja: vzhodna obala = Avstralija. V času mojega prvega bivanja tam je časa za ta predel zmanjkalo, ker sem imela preveč dela z raziskovanjem centralnega dela. Tako mi seveda ni preostalo nič drugega, da se vrnem in pogledam še ta del tega kontinenta.

Najino popotovanje se je začelo v Melbournu. Najine prvotne načrte sva prvič spremenila že pred mojim odhodom "down under", saj naju je prvi dan razveseljeval dež. Tako sva ostala v Melbournu, kjer sem se jaz uspešno borila z zaspanostjo, ki me je pestila še od poti. Verjtno ta odločitev niti ni bila tako napačna, ker sva se tako izognila dežju, mene pa nato utrujenost ni več pestila. Naslednji dan naju je razveselilo sonce in najina pot se je začela. Laurin prtljažnik je bil pol opreme za paragliding in kampiranje, na zadnje sedeže pa sva s težavo zložila omejeno količino prtljage, preostali del opreme za kampiranje ter hrano.

In sva šla ... Od Melbourna proti Wilsons Promontory National Park. Najin plan poti je združeval paragliding, čim več pohajkovanja, ležanja na plaži in turistične oglede. Najprej se je začel s pohajkovanjem. Ko sva prišla do Wilsons Promontory sva bila očarana. Takoj sva vedela zakaj ljudje pobegnejo sem iz Melbourna, pa četudi le za vikend. Najprej sva se odpravila do informacijske točke, ker so imeli spet kar nekaj problemov s poplavami. Tu sva dobila vse potrebne informacije o odprtih poteh po parku. Odločila sva se za hrib kamor bova odšla in upala na čim lepši razgled na morje in ostalo hribovje. Hoja je bila na trenutek rahlo naporna, predvsem zaradi velike vlažnosti, a na vrhu je bilo vse poplačano. Fotografija prikazuje vse:


Od tam sva se proti večeru odpravila proti Golden Beach, kjer je bil najin prvi postanek v kempu zraven obale z le enim preostalim parom. Tako sva lahko še uživala v miru, ki ga kmalu nato ni bilo več. Vzhodna obala je le turistična meka Avstralije.

Spremembe

Pravijo, da je čas, da napišem nov blog. Pravzaprav so to rekli že pred nekaj časa. Pa naj bo, saj že dolgo časa ni bilo nič novega.

Trenutno sem v enem takem obdobju sprememb. Verjetno največjem ali pa enem največjih. Fakulteta se končuje in s tem se končuje moje redno šolanje. Upam, da prihodnost prinese še malo šolanja, a zaenkrat bo potrebno dokončati diplomo. Nato pa pogledati za službo, ki mi bo omogočala, da se dokončno postavim na svoje noge in bo, upam, izpolnila vsaj del mojih želja. Danes živimo v takem svetu, da bomo delali nekaj let tu, nekaj let tam, v tej in oni državi, na različnih projektih. Zaenkrat še puščam času, da gre svojo pot, čeprav bi bilo potrebno kaj kmalu razmisliti o tem kaj zares početi po končani fakulteti in poiskati primerno službo. Zaenkrat pa me čaka vloga prošnje za podaljšanje statusa, en mesec potepanja po vzhodni obali Avstralije in veliko dela v laboratoriju ter pisanje diplome. Nato pa ... Who knows, bomo videli kaj bo čas prinesel.

Eno je gotovo. Letošnje leto je prineslo konec moje skavtske poti. Čeprav so volčiči še vedno prisrčni in bi si želela še kakšno leto preživeti med njimi, so nesoglasja med voditelji (p)ostala prevelika. Ko te toliko časa ni med njimi, se to pozna na dinamiki - zdi se mi, da nas je to leto s tistimi, s katerimi smo bili že prej skupaj, še malo bolj povezalo, medtem ko se s tistimi, ki so prišl na novo nikakor nismo mogli ujeti. In zato si pravim, da ni vredno. Ni vredno mojega časa, moje volje. Ni vredno tega, da poskušam vsem ustreči in da porabim goro časa za to, da bi se vsi imeli fino. Ni vredno tega, da bi skavte zapustila s slabim občutkom po tem, ko so mi tako ogromno dali. In je čas, da grem naprej in rečem, da smo se imeli fino ter da ima vsaka stvar svoj konec.

Potem pa so tu še vsi tisti, ki me obkrožajo. Ki me včasih spravijo v smeh, včasih pa v slabo voljo. Ki pomagajo pri mojih težavah in ki s svojimi težavami včasih povzročijo neprespane noči. Tisto dekle s katero sva se včasih slišali vsak dan, pa naju je letos razdalja rahlo razdružila. Pa tistih pet, za katere vem, da mi bodo vedno stali ob strani. Tisti fant, ki pravi, da me ima rad in naj malo potrpim. Pa nekdo, pri katerem imam še vedno probleme sprejemati njegove odločitve. Ter vsi tisti, s katerimi smo bili v Avstraliji včasih nerazdružljivi, danes pa pride do pogovorov z njimi ob trenutkih, ko jih najbolj potrebujem. Ja, ta čas spreminja tudi ta razmerja. Ali pa ta razmerja spreminjajo čas. Kakorkoli ... Zgleda, da bo tako prav.

Things change, people change

Ko sem odhajala, sem imela z enim svojih pijateljev pogovor v smislu kako močno se človek lahko v pol leta spremeni. Ta prijatelj je namreč svojo prakso oddelal na Irskem, prav tako pol leta. Takrat je rekel, da se človek, ki odide, v tem času tako močno spremeni, da je ponavadi težje priti nazaj kot oditi. Da se meni to že ne bo zgodilo, je bil moj odgovor. In mogoče se je na začetku res tako zdelo ...

Potem so se stvari tako hitro odvile. Tisto presenečenje na letališču. Pa jet lag. Nespanje. In učenje. Ogromno tega. Nekje vmes se je moje življenje ustavilo. Zamrznilo. Nisem več odgovarjala na klice. Pogovore z ljudmi sem zminimizirala na nulo. Skavtski občutek se je izgubil. To je verjetno tisto, kar me je še najbolj zadelo. Kako neverjetno drugače so se stvari čutile.

Potem je sledil pogovor z nekom, ki mi pomeni mnogo več kot si on misli. In ta nekdo je rekel, da se sama zapiram pred ljudmi. Postavil me je na realna tla. Tako kot malo ljudi do sedaj.

Še vedno se mi zdi, da ljudje okoli mene niso čisto taki kot so bili. Čeprav sem verjetno jaz tista, ki sem drugačna. Mogoče vse to izhaja iz mojega videnja prijatljstva. In tega, da ljudi, ki jih imam rada, še zmeraj nočem deliti. Če rečem tako, kot takrat, ko sem bila mala: Moje!

Dom(a)

Zadnje čase je eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim: Kako se imaš kej doma? Pogrešaš Avstralijo? In moj odgovor je skoraj vedno enak: Ja, pogrešam Avstralijo. Veliko bolj ljudi, ki so tam, kot samo državo. Samo je tudi zelo lepo biti doma.

Verjetno se niti ne zavedam dobro, da sem pravzaprav doma. Ker se (z izjemo prvih nekaj dni) odkar sem prišla domov več al manj učim, se pogovarjam s tistimi, ki so ostali down under in hodim na skavte. Občasno se popokam v Ljubljano: učit in na kosilo s Klaro. Da sem vsaj malo med ljudmi. ;)

Po ponedeljku pa: gremo na vsa tista obljubljena kosila in pijače, ki sem jih obljubila v zadnjih 14 dneh. Prosim, pocukajte me za rokav, da vsa slučajno ne izpustim. In potem ... V Švico. Kako zelo se že veselim.:)

Še prej pa ta izpit, ki mi jemlje spanje in veliko živcev. Moja trenutna največja želja je, da gre skozi. Samo skozi. Prosim, prosim, naj gre skozi. :) Pa saj bo, ane? Ja, bo ja.

Piha veter

Tisti južni. Tisti, ki me vleče nazaj. Tja dol, tja med prijatelje, med tiste s katerimi smo lahko preživeli skupaj 24 ur na dan, pa se še vedno nismo naveličali družbe drug drugega.

Tu pa ... Nekaj časa smo vsi prijatelji, a kaj kmalu se naše poti spet razidejo in vsak hodi po svoji poti. Nihče ne pokliče. Nihče se ne spomni nate.

Jaz grem tja. Med dobre ljudi. Med no worries philosophy. :)