Malo za premor med pisanjem o Franciji. Zvestim bralcem naj povem, da do konca manjkajo samo še 3 dnevi Nantesa in potovanje domov.:)
Danes je zadnji dan Kamfesta (http://www.kamfest.org/kamfest-2009/). To je festival, ki ga ponavadi v celoti zamudim, ker sem navadno od začetka do konca avgusta na morju. Letos pa sem se vrnila domov malo pred koncem (po zaslugi kolokvija iz biofizikalne kemije) in ujela še zaključek. Včeraj sva tako z Evo šli na koncert neke francoske skupine s španskim imenom (za ime si poglejte na strani Kamfesta), ki so bili nepričakovano zelo dobri. Danes pa je bila na sporedu Katalena. In še prej pripovedka o kamniškem jezeru v rovu pod Malim gradom. Nazadnje sem bila v rovu enkrat proti koncu osnovne šole, zato se mi je danes zdelo, da vse skupaj ponovno odkrivam. Poleg tega sem izvedela še nekaj novih stvari: da je zgodba o kamniški Veroniki v bistvu del daljše legende, da je tonik ena redkih pijač, ki se sveti pod UV svetlobo, da predvidevajo, da je Kamnik prepleten z rovi, da je kamniška občina poskusila povezati stražni stolp z rovom, pa so se stvari za nekaj časa malo ustavile, da ... No, to v grobem. Ker je bilo vsega skupaj konec v slabe pol ure, smo se z Evo in Matejem pred Kataleno odpravili še na pijačo, kjer smo lahko uživali v tonski vaji Katalene.
In takrat se je začelo. Z rahlim kapljanjem in bliskanjem. Ob osmih smo se odpravili proti Malemu gradu ter se vmes ustavili še na palačinkah. In po poti je začelo precej močneje deževati. Ko smo hodili po hribu, se je večina že vračala nazaj, v "dolino". Ko smo prispeli do tistega mesta, kjer naj bi Veronika s pestjo udarila v zid, se je močno ulilo in začelo pihati. Tako smo se postavili pod tisti obok, edino zavetje tam daleč naokoli. Nekaj ljudi je šlo navzdol, skupina mojih soskavtov pa je šla mimo nas proti odru. Po kakšnih petih minutah smo se tudi mi določili, da gremo pogledat ali lahko poiščemo zavetje pod kapelico, čeprav smo nekako slutili, da bo prehod preprečen. Imeli smo prav. Takrat sem imela vsega dovolj. Zaprla sem dežnik - mokra bi bila tako ali tako in odpravili smo se na pot proti domu. Deževalo je tako močno, da odtočni kanali vse vode sploh niso požirali, mokra pa sem bila tako ali tako do kože. Pot do doma se je vlekla v neskončnost in na koncu sem svoje obleke lahko ožela preden sem jih vrgla v pranje.:)
Pred kakšnim letom bi me taka stvar živcirala in verjetno bi se še štirinajst dni pritoževala nad to grozoto, ki se mi je zgodila.:P Danes pa sem v bistvu prav uživala v vsem skupaj. Če ne bi imela v torbi denarnice z vozniškim izpitom in v kolikor me ne bi rahlo skrbelo ali bo moj mobitel nato še deloval, bi se z veseljem prepustila dežju, da pada name. V letošnjem letu sem se "skulirala" in se nehala sekirati. Še faks je kar naenkrat nehal biti tako zelo pomemben. Spomnim se dneva, ko si mi rekel: "Skavti so zakon." Ja, res so. So nekaj najboljšega kar se mi je v letošnjem letu zgodilo.
sobota, 22. avgust 2009
26. 7. 2009: Pariz - Nantes
Dnevi v Parizu so na koncu vseeno minili hitreje kot sva pričakovali. Dan za odhod je bil tu. Najini cimri sta odšli že zgodaj zjutraj, preostala dva cimra (Američana) pa sta prišla tako pozno nazaj, da se mi je zdelo, da ju verjetno sploh ne bom videla. Check-out je bil ob desetih, najin vlak pa ob enih. Tako da sva se odločili, da zjutraj vstaneva, spakirava, greva na zajtrk in pospraviva do konca ter se čekirava. Nato odideva direktno na postajo, kamor bi morali prispeti okoli pol dvanajstih in nato počakava na vlak do Nantesa. Stvari so potekale po načrtih. Medtem ko sem čakala Evo, da pride iz kopalnice, sta se najina cimra celo zbudila in imeli smo tak zabaven pogovor, saj sta bila oba še precej zaspana in utrujena. Sta bila pa smešna - taka tipična mlada Američana na 14 days trip around Europe z ne preveč geografskega znanja o Evropi.
Samo potovanje do Nantesa je potekalo precej gladko. Najbolj mučna je bila tista ura na železniški postaji, saj se nama z nahrbtnikom in kovčkom ni dalo preveč premikati okoli. Poleg tega je bil to tudi prvi sončen in vroč dan odkar sva prispeli v Francijo. Francozi imajo čudno navado, da peron iz katerega odpelje vlak objavijo šele 20 minut pred odhodom. To v Sloveniji ne bi bil problem, saj imajo vlaki malo vagonov. Pri TGVju pa zna biti to kar precejšen problem, saj je vlak takooo dooolg, da te je prvič kar malo strah ali boš sploh uspel pravočasno najti svoj vagon. Če ne gre drugače, je sicer res, da lahko vstopiš na kak drug vagon in se potem sprehodiš po vlaku. A si ne predstavljam kako se z vso svojo kramo premikaš med kovčki ostalih potnikov in iščes svoj sedež. Svoj vagon sva uspeli najti približno 10 minut pred odhodom, nato nama je vzelo še dodatnih 5 minut, da sva našli najina sedeža in primeren prostor kamor sva odložili najino prtljago. Vožnja s TGVjem je zelo udobna - veliko bolj od potovanja z letalom. Zanimivo je kako sploh nimaš občutka, da se voziš približno 200 km/h. Sama sem se skozi celotno pot trudila, da bi videla kje kakšen avtomobil, da bi videla kako hitro gremo, a mi je to uspelo le redko uspelo. Vendar je bilo dovolj, da sem videla, da gremo precej hitreje kot avtomobili. Poleg tega je bila pokrajina čudovita in sama pot je izredno hitro minila. V Nantesu naju je čakala mami, tako da nama je bilo prihranjeno samostojno iskanje najinega hotela. Ponovno se je izkazalo, da je bil tisti dan res prvi pravi poletni dan v tistem tednu, saj sem bila do hotela že popolnoma premočena od potu in sem komaj čakala, da se lahko v miru stuširam. Ko sva se z Evo zrihtali, je bil čas za prvi ogled Nantesa.
Do centra mesta sva imeli prb. 20 minut, saj so ravno tisti čas popravljali odsek tramvaja, ki je vodil do najinega hotela. Ko smo hodile z vso prtljago, se je pot neskončno vlekla. V naslednjih dneh pa sva spoznali, da je tistih 20 minut prav prijeten jutranji sprehod. Najprej smo šle na kosilo - omleta po treh dneh brez prave hrane. Neprecenljivo!:) Poleg tega je bila ta "restavracija" na takem luštnem trgu s prelepim vodnjakom, da je bilo vse še lepše. V splošnem je Nantes eno najlepših mest, kar sem jih videla. Sem to že omenila? Verjetno bom še večkrat. Po kosilu smo se sprehodile po mestu, si ogledale grad Ane Bretonske in šle do študentske menze na večerjo. Po večerji sva Evo pustili v mamini sobi, midve pa sva se odpravili v mesto na pijačo. Usedli sva se za mizo enega izmed lokalov v neki "zakotni" ulici in opazovali ljudi, ki so hodili mimo. Tudi tukaj se je izkazalo kako so Francozi drugačni od nas, saj je ob devetih zvečer povsod mrgolelo ljudi, ki so šli na večerjo (večino restavracij ima mize kar na ulici in je zato vse še bolj živahno) ali pa samo na pijačo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem ob precej pozni uri zunaj videla še veliko otrok v vozičkih, ki so jih starši vzeli s seboj. Tega doma nisem najbolj vajena, čeprav sem do danes opazila, da se ta trend tudi pri nas vedno bolj razrašča. Ura je bila že pozna. Čas je bil, da odideva po Evo in gremo spat.
Samo potovanje do Nantesa je potekalo precej gladko. Najbolj mučna je bila tista ura na železniški postaji, saj se nama z nahrbtnikom in kovčkom ni dalo preveč premikati okoli. Poleg tega je bil to tudi prvi sončen in vroč dan odkar sva prispeli v Francijo. Francozi imajo čudno navado, da peron iz katerega odpelje vlak objavijo šele 20 minut pred odhodom. To v Sloveniji ne bi bil problem, saj imajo vlaki malo vagonov. Pri TGVju pa zna biti to kar precejšen problem, saj je vlak takooo dooolg, da te je prvič kar malo strah ali boš sploh uspel pravočasno najti svoj vagon. Če ne gre drugače, je sicer res, da lahko vstopiš na kak drug vagon in se potem sprehodiš po vlaku. A si ne predstavljam kako se z vso svojo kramo premikaš med kovčki ostalih potnikov in iščes svoj sedež. Svoj vagon sva uspeli najti približno 10 minut pred odhodom, nato nama je vzelo še dodatnih 5 minut, da sva našli najina sedeža in primeren prostor kamor sva odložili najino prtljago. Vožnja s TGVjem je zelo udobna - veliko bolj od potovanja z letalom. Zanimivo je kako sploh nimaš občutka, da se voziš približno 200 km/h. Sama sem se skozi celotno pot trudila, da bi videla kje kakšen avtomobil, da bi videla kako hitro gremo, a mi je to uspelo le redko uspelo. Vendar je bilo dovolj, da sem videla, da gremo precej hitreje kot avtomobili. Poleg tega je bila pokrajina čudovita in sama pot je izredno hitro minila. V Nantesu naju je čakala mami, tako da nama je bilo prihranjeno samostojno iskanje najinega hotela. Ponovno se je izkazalo, da je bil tisti dan res prvi pravi poletni dan v tistem tednu, saj sem bila do hotela že popolnoma premočena od potu in sem komaj čakala, da se lahko v miru stuširam. Ko sva se z Evo zrihtali, je bil čas za prvi ogled Nantesa.
Do centra mesta sva imeli prb. 20 minut, saj so ravno tisti čas popravljali odsek tramvaja, ki je vodil do najinega hotela. Ko smo hodile z vso prtljago, se je pot neskončno vlekla. V naslednjih dneh pa sva spoznali, da je tistih 20 minut prav prijeten jutranji sprehod. Najprej smo šle na kosilo - omleta po treh dneh brez prave hrane. Neprecenljivo!:) Poleg tega je bila ta "restavracija" na takem luštnem trgu s prelepim vodnjakom, da je bilo vse še lepše. V splošnem je Nantes eno najlepših mest, kar sem jih videla. Sem to že omenila? Verjetno bom še večkrat. Po kosilu smo se sprehodile po mestu, si ogledale grad Ane Bretonske in šle do študentske menze na večerjo. Po večerji sva Evo pustili v mamini sobi, midve pa sva se odpravili v mesto na pijačo. Usedli sva se za mizo enega izmed lokalov v neki "zakotni" ulici in opazovali ljudi, ki so hodili mimo. Tudi tukaj se je izkazalo kako so Francozi drugačni od nas, saj je ob devetih zvečer povsod mrgolelo ljudi, ki so šli na večerjo (večino restavracij ima mize kar na ulici in je zato vse še bolj živahno) ali pa samo na pijačo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem ob precej pozni uri zunaj videla še veliko otrok v vozičkih, ki so jih starši vzeli s seboj. Tega doma nisem najbolj vajena, čeprav sem do danes opazila, da se ta trend tudi pri nas vedno bolj razrašča. Ura je bila že pozna. Čas je bil, da odideva po Evo in gremo spat.
petek, 21. avgust 2009
25. 7. 2009: Palais de la decouverte + Eifel drugič
Še zadnji dan Pariza. Bil je v znamenju poznega vstajanja, vendar še vedno v času, da sva ujeli zajtrk. Ne spomnim se več ali sva dejansko tako pozno vstali ali sva se samo nato tako dolgo obirali, da sva do najinega prvega muzeja prišli šele okoli enajstih. V Lonely Planetu je pisalo, da je Palais de la decouverte pravi raj za otroke. Neke vrste ogromna hiša eksperimentov - se pravi, ravno prav za naju. Ujeli sva prvo jutranjo predstavo v planetariju. Na žalost se danes kaj več od tega, da se ena izmed trojice zvezd imenuje Vega niti ne spomnim več. Večinoma je to problem mojega (ne)znanja francoščine, ker tudi razumela nisem prav veliko. Po planetariju pa se je začelo raziskovanje muzeja. Mislim, da je večinoma izgledalo v smislu: ko otrok dobi igračo ... Za opisovanje muzejev so zadolženi razni vodiči ter internetne strani, zato muzejev na tem mestu ne mislim opisovati. Je bil pa to definitivno eden boljših znanstvenih muzejev, ki sem jih obiskala, čeprav je res bolj namenjen otrokom. Ob šestih so naju vrgli iz muzeja.
Pariz vseeno ne bi bil Pariz brez obiska Eiflovega stolpa. Tako sva se po celodnevnem lutanju po muzeju odpravili še tja. Kupili sva si palačinki in se kljub kopici cigaretnih ogorkov in ostalih smeti vseeno usedli na en sorazmerno čist del trave na Champs de Mars, pojedli najino "večerjo" ter posneli nekaj tipično turističnih fotografij. Okoli osmih sva se vrnili nazaj v hostel, kjer smo se s cimrama še zadnjič pogovarjale pozno v noč. Ko smo odšle v posteljo so kazalci že krepko prekoračili polnoč.
Pariz vseeno ne bi bil Pariz brez obiska Eiflovega stolpa. Tako sva se po celodnevnem lutanju po muzeju odpravili še tja. Kupili sva si palačinki in se kljub kopici cigaretnih ogorkov in ostalih smeti vseeno usedli na en sorazmerno čist del trave na Champs de Mars, pojedli najino "večerjo" ter posneli nekaj tipično turističnih fotografij. Okoli osmih sva se vrnili nazaj v hostel, kjer smo se s cimrama še zadnjič pogovarjale pozno v noč. Ko smo odšle v posteljo so kazalci že krepko prekoračili polnoč.
24. 7. 2009: Sacre Coeur, Montmartre, Dalijev muzej, dež in Branlyjev muzej
Za drugi dan je bil v načrtu Montmartre in tista simpatična cerkvica na vrhu: Sacre Coeur. Menda sva na poti kupili tudi najdražjo vodo v Parizu, ampak je danes vse skupaj že pozabljeno. Smešno, danes se cene niti ne spomnim, vem pa, da sem bila takrat kar pošteno šokirana nad ceno. Podobno kot se mi včasih dogaja na faksu, pa po kakšnem letu niti ne vem več koliko izpitov sem v prejšnjem letu padla. No, pa to je že druga zgodba.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
nedelja, 2. avgust 2009
Pariz
23. 7. 2009: Les Invalides, Elizejske poljane in Latinska četrt
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
sobota, 1. avgust 2009
Ljubljana - Pariz
20. 7. 2009
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
sreda, 8. julij 2009
Hoditi po dežju in skakati po lužah
Ko pogledam skozi okno, dežuje ...
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
Naročite se na:
Objave (Atom)