Za drugi dan je bil v načrtu Montmartre in tista simpatična cerkvica na vrhu: Sacre Coeur. Menda sva na poti kupili tudi najdražjo vodo v Parizu, ampak je danes vse skupaj že pozabljeno. Smešno, danes se cene niti ne spomnim, vem pa, da sem bila takrat kar pošteno šokirana nad ceno. Podobno kot se mi včasih dogaja na faksu, pa po kakšnem letu niti ne vem več koliko izpitov sem v prejšnjem letu padla. No, pa to je že druga zgodba.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
petek, 21. avgust 2009
nedelja, 2. avgust 2009
Pariz
23. 7. 2009: Les Invalides, Elizejske poljane in Latinska četrt
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
sobota, 1. avgust 2009
Ljubljana - Pariz
20. 7. 2009
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
sreda, 8. julij 2009
Hoditi po dežju in skakati po lužah
Ko pogledam skozi okno, dežuje ...
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
četrtek, 11. junij 2009
Včasih so dnevi tako preprosti
Tako preprosti kot je bil na primer današnji. Ko zjutraj vstaneš in veš, da se ti nikamor ne mudi, vendar pa je pred teboj zanimiv dan.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
petek, 8. maj 2009
Trojke drugič
Če česa ne maram, so to tekmovanja. Še posebej tista pri teku. Že v naprej me je groza tega, da moram vstati ob nemogoči zgodnji uri, da pravočasno pojem zajtrk, groza me je neznosne množice ljudi pred stranišči, gneče na štartu ... Zato raje tečem zase in tekmujem sama s seboj - ne rabim uradnega rezultata, da vem za svoj napredek. Zato obstajata samo dve tekmi, ki se jih na leto dejansko udeležim: Tek trojk in Nočna desetka na Bledu.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
sobota, 4. april 2009
Kako čudovita noč
Mudi se mi! Spet. Na hitro potegnem kavbojke izpod kupa opranega perila, prižgem likalnik in jih zlikam. Umijem obraz in spnem lase v čop, da me ne ovirajo. Ko končno stopim skozi vhodna vrata, na dvorišču opazim mačka, ki se razposajeno igrata. Nekaj metrov naprej me preplavi vonj tetinih forzicij. Šele sedaj v bistvu ugotovim kako lepa noč je zunaj: luna sveti ravno prav močno, nebo je še temno modro, na nebu se podijo oblaki in tam nekje daleč se že svetlikajo prve zvezde. Topel veter daje občutek tihe poletne noči, pa se dobro zavedam da je šele pomlad. Ampak danes je tako zelo lepo. Po tem tednu polnem dežja, je tale vikend pravi balzam za dušo. Tak, ki je pregnal vso tisto slabo voljo, ki smo jo na soljudi zaradi dežja stresali zadnji teden.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
Naročite se na:
Objave (Atom)