20. 7. 2009
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
sobota, 1. avgust 2009
sreda, 8. julij 2009
Hoditi po dežju in skakati po lužah
Ko pogledam skozi okno, dežuje ...
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
četrtek, 11. junij 2009
Včasih so dnevi tako preprosti
Tako preprosti kot je bil na primer današnji. Ko zjutraj vstaneš in veš, da se ti nikamor ne mudi, vendar pa je pred teboj zanimiv dan.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
petek, 8. maj 2009
Trojke drugič
Če česa ne maram, so to tekmovanja. Še posebej tista pri teku. Že v naprej me je groza tega, da moram vstati ob nemogoči zgodnji uri, da pravočasno pojem zajtrk, groza me je neznosne množice ljudi pred stranišči, gneče na štartu ... Zato raje tečem zase in tekmujem sama s seboj - ne rabim uradnega rezultata, da vem za svoj napredek. Zato obstajata samo dve tekmi, ki se jih na leto dejansko udeležim: Tek trojk in Nočna desetka na Bledu.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
sobota, 4. april 2009
Kako čudovita noč
Mudi se mi! Spet. Na hitro potegnem kavbojke izpod kupa opranega perila, prižgem likalnik in jih zlikam. Umijem obraz in spnem lase v čop, da me ne ovirajo. Ko končno stopim skozi vhodna vrata, na dvorišču opazim mačka, ki se razposajeno igrata. Nekaj metrov naprej me preplavi vonj tetinih forzicij. Šele sedaj v bistvu ugotovim kako lepa noč je zunaj: luna sveti ravno prav močno, nebo je še temno modro, na nebu se podijo oblaki in tam nekje daleč se že svetlikajo prve zvezde. Topel veter daje občutek tihe poletne noči, pa se dobro zavedam da je šele pomlad. Ampak danes je tako zelo lepo. Po tem tednu polnem dežja, je tale vikend pravi balzam za dušo. Tak, ki je pregnal vso tisto slabo voljo, ki smo jo na soljudi zaradi dežja stresali zadnji teden.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
nedelja, 8. marec 2009
Tek (verjetno stotič)
Tale zapis je začel nastajati že kar nekaj časa nazaj. Odločila sem se, da osnovo ohranim, zato ga pišem v dveh delih.
02. 02. 2009
Je že tako, da se včasih stvari obrnejo v pravo smer. In današnji dan je definitivno bil tak.
Tekla nisem že minimalno 3 tedne. Najprej sem se en teden slabo počutila. Ker smo bili ravno v predizpitnem obdobju, sem raje ostala doma in se "pozdravila". Sledil je teden prave gripe, z vročino in tednom počitka. Ne spomnim se, da bi sploh že kdaj v življenju imela gripo. Saj ne, da ne zbolim, ampak ne, za gripo pa jaz že ne. Ko vsi zbolijo za gripo, jaz zbolim za angino. Ali pa kakšnim hudim vnetjem žrela. Ali pa ... Imam moje priljubljeno vnetje ušes. Ampak za gripo pa že ne! Grem k zdravnici, ugotovim da imam gripo in hemoglobin nekje v nuli, dobim nasvet da naj začnem jesti več hrane bogate z železom in veliko počivam (= nič teka) in naj naslednji teden pridem še enkrat na kontrolo.
Minil je en teden odležane gripe. Pa še en teden kašljanja po vsakem sprehodu zunaj. In danes sem se končno odpravila na trening.
Prvi preizkus je bil že v soboto, ko smo imeli srečanje stega in smo po dolgem in počez prečesali našo podgorsko "gmajno". Nisem si predstavljala, da imamo toliko hribov tam okoli. V soboto sem sicer v reees počasnem tempu prilezla na Špico. In danes je bil čas za pravi trening.
Že po poti v Ljubljano je sneg kar pošteno naletaval. Vseeno pa smo se tri pogumne dekline odpravile tečt skupaj z našim pomočnikom trenerja. Sneg se je samo še okrepil, ampak moram priznati, da je bilo tako fajn teči. Snega je bilo ravno dovolj, da se je oprijel ceste in ni preveč drselo. Moje jamranje je bilo tokrat uslišano in z Aleksandrom sva odtekla počasen, pogovorni tek. On je govoril, jaz pa tekla. In v fitnes smo se vsi štirje vrnili nasmejanih ust.:)
08. 03. 2009
Od tistega februarskega dneva je minilo kar nekaj časa. Kar nekaj treningov, pa tudi kakšne izpuščen teden zaradi slabega počutja (letos mi virusi očitno res ne prizanašajo). Ta teden pa mi je končno uspelo sestaviti skupaj tistih 30 kilometrov. Oh, kje so še časi, ko bom lahko ponovno pretekla 20 kilometrov v kosu? Zadnje dneve me je rahlo skrbelo levo koleno, ker se mi je spet dozdevalo, da bo z bolečino spet omejilo moje tekanje. Začelo se je v sredo s topo bolečino na vrhnji strani pogačice, bolečina pa se je z dnevi selila na celotno zunanjo stran kolena. Zdelo se je kot bi se nekam udarila, pa se nikakor nisem mogla spomniti, da bi se to dejansko zgodilo (razen če sem v spanju delala kakšne stvari, ki se jih ne spominjam). Tako so minevali dnevi, teka nisem opustila in koleno ni bolelo bolj kot prej. Danes pa na točno tistem bolečem mestu opazim ... Modrico. Očitno sem res bolj nerodna kot sem si predstavljala. Poleg tega pa me očitno zapušča tudi spomin.:S
02. 02. 2009
Je že tako, da se včasih stvari obrnejo v pravo smer. In današnji dan je definitivno bil tak.
Tekla nisem že minimalno 3 tedne. Najprej sem se en teden slabo počutila. Ker smo bili ravno v predizpitnem obdobju, sem raje ostala doma in se "pozdravila". Sledil je teden prave gripe, z vročino in tednom počitka. Ne spomnim se, da bi sploh že kdaj v življenju imela gripo. Saj ne, da ne zbolim, ampak ne, za gripo pa jaz že ne. Ko vsi zbolijo za gripo, jaz zbolim za angino. Ali pa kakšnim hudim vnetjem žrela. Ali pa ... Imam moje priljubljeno vnetje ušes. Ampak za gripo pa že ne! Grem k zdravnici, ugotovim da imam gripo in hemoglobin nekje v nuli, dobim nasvet da naj začnem jesti več hrane bogate z železom in veliko počivam (= nič teka) in naj naslednji teden pridem še enkrat na kontrolo.
Minil je en teden odležane gripe. Pa še en teden kašljanja po vsakem sprehodu zunaj. In danes sem se končno odpravila na trening.
Prvi preizkus je bil že v soboto, ko smo imeli srečanje stega in smo po dolgem in počez prečesali našo podgorsko "gmajno". Nisem si predstavljala, da imamo toliko hribov tam okoli. V soboto sem sicer v reees počasnem tempu prilezla na Špico. In danes je bil čas za pravi trening.
Že po poti v Ljubljano je sneg kar pošteno naletaval. Vseeno pa smo se tri pogumne dekline odpravile tečt skupaj z našim pomočnikom trenerja. Sneg se je samo še okrepil, ampak moram priznati, da je bilo tako fajn teči. Snega je bilo ravno dovolj, da se je oprijel ceste in ni preveč drselo. Moje jamranje je bilo tokrat uslišano in z Aleksandrom sva odtekla počasen, pogovorni tek. On je govoril, jaz pa tekla. In v fitnes smo se vsi štirje vrnili nasmejanih ust.:)
08. 03. 2009
Od tistega februarskega dneva je minilo kar nekaj časa. Kar nekaj treningov, pa tudi kakšne izpuščen teden zaradi slabega počutja (letos mi virusi očitno res ne prizanašajo). Ta teden pa mi je končno uspelo sestaviti skupaj tistih 30 kilometrov. Oh, kje so še časi, ko bom lahko ponovno pretekla 20 kilometrov v kosu? Zadnje dneve me je rahlo skrbelo levo koleno, ker se mi je spet dozdevalo, da bo z bolečino spet omejilo moje tekanje. Začelo se je v sredo s topo bolečino na vrhnji strani pogačice, bolečina pa se je z dnevi selila na celotno zunanjo stran kolena. Zdelo se je kot bi se nekam udarila, pa se nikakor nisem mogla spomniti, da bi se to dejansko zgodilo (razen če sem v spanju delala kakšne stvari, ki se jih ne spominjam). Tako so minevali dnevi, teka nisem opustila in koleno ni bolelo bolj kot prej. Danes pa na točno tistem bolečem mestu opazim ... Modrico. Očitno sem res bolj nerodna kot sem si predstavljala. Poleg tega pa me očitno zapušča tudi spomin.:S
nedelja, 1. marec 2009
Days passing by
Kako smešni smo lahko včasih ljudje? En dan veseli, navdušeni, polni energije in volje do življenja. Druge dneve pa totalno zamorjeni, brez nasmeha na obrazu in totalno depresivni. Se to dogaja samo meni?
Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.
Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.
Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.
Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.
Naročite se na:
Objave (Atom)