Srede so eni taki posebni deli, da potrebujejo svoj blog. že drugi semester se začnejo ob osmih zjutraj s predavanjem in se končajo ob sedmih zvečer, ko je konec plavanja. Zaenkrat sicer še nimamo vaj iz Instrumentalnih metod analize in imam precej časa vmes, ampak se mi vseeno ne splača hoditi vmes domov.
Tako so se predavanja končala ob desetih in jaz sem se šla učit v CTK. Ker si praktično ne izposojam knjih v knjižnici, jih uporabljam le za učenje in vsaka ima svojo specifiko. In po pravici povedano CTK ni ravno med mojimi ljubšimi, predvsem zato, ker ljudje ne dojamejo, da se hočemo nekateri učiti in zato rabimo tišino.
Danes so poleg mene sedeli neki pravniki. To je sicer samo preedvidevanje, ker so brali neko skripto "Uvod v pravoznanstvo" in se neko ravno tako zanimivo knjigo in ker sem eno celo poznala iz gimnazije (predvidevam da ona mene pač ne). Kot prvo mi ni jasno zakaj se učijo v CTK, ker naj bi imeli na pravu oh in sploh vso mogočo infrastrukturo in poleg tega očitno še niso vzeli osnov bontona, da se grejo lahko pogovarjat tudi ven. Verjetno je problem v meni, ker me motijo vse mogoče reči kadar se učim. V bistvu pa gre tudi za princip, da čitalnice v osnovi niso namenjene pogovoru in jaz se tega poskušam držati. Sprejmem če se ljudje pogovarjajo o določeni snovi, me pa res ne zanima kdo je bil zjutrej na predavanju in kdo ni bil, ker je imel vožnjo.
Po maratonskem učenju fizikalne kemije sem odšla na plavanje, kjer je bilo res fajn. Sicer smo malo čakali profesorja in nato vseeno šli plavat prej. Preplavala sem 1500 metrov, kar je rahlo več kot običajno. Predvsem pa je pomembno, da nimam več krčev v mišicah in da je moje koleno zdržalo.
Zvečer je sledil še najbolj zabaven del večera. Srečanje s sošolci, kjer smo najprej rahlo popili (če se vzame v zakup, da nisem kaj preveč jedla cel dan in da na splošno ne nesem dobreo alkohola, se ve, da sem bila po enem kozarcu precej dobre volje), potem pa smo šli na bowling. Vse se lahko opiše z eno samo besedo: zakon ali kot bi rekel Klemen: "Bilo je dobro." Predvsem pa je fino spoznati svoje sošolce tudi v drugi luči in tudi drugim pokazati, da nisi r5avno najbolj zagrenjena oseba na svetu.
sreda, 20. februar 2008
nedelja, 17. februar 2008
Tek
Zunaj je približno 0 stopinj in ko pogledam vem opazim, da se veje dreves kar močno upogibajo. Vseeno pa je sonce nekje na sredini neba in dan skoraj ne bi mogel biti lepši.
Odločitev je padla že zjutraj: popoldne grem tečt. Glede na to, da že kar nekaj časa nisem resno tekla, sem se odločila za krog do Duplice, ki mi vzame običajno približno 40 minut. Obujem Nikice in grem. Utrip se umiri pri 175, kar je približno 8 manj kot običajno (to po preračunu nanese slabih 500 utripov v eni uri). Boleče pokostnice me opominjajo, da moje telo ni narejeno za tek iz Špice in da je že skrajni čas, da s tem preneham. Bolečina v teku sicer pomeni rdečo luč (kot so mi povedali bolj izkušeni), ampak jaz sem jo prevozila že tolikokrat, da mi je moje telo "vozniško dovoljenje" že zdavnaj vzelo. Zato bolečino pač ignoriram in teče naprej. Ne vem čisto natančno kdaj, ampak enkrat vmes me je nehalo boleti in tek je postal užitek. Ko sem po približno 40 minutah pritekla mimo naše hiše, mi še ni bilo dovolj, zato sem se odločila za še en malo krajši krog. Po petnajstih minutah še za enega... In na koncu se je ura ustavila po 70 minutah. Počutila sem se odlično ter ponovno ugotovila kaj pomeni dobra baza.
Odločitev je padla že zjutraj: popoldne grem tečt. Glede na to, da že kar nekaj časa nisem resno tekla, sem se odločila za krog do Duplice, ki mi vzame običajno približno 40 minut. Obujem Nikice in grem. Utrip se umiri pri 175, kar je približno 8 manj kot običajno (to po preračunu nanese slabih 500 utripov v eni uri). Boleče pokostnice me opominjajo, da moje telo ni narejeno za tek iz Špice in da je že skrajni čas, da s tem preneham. Bolečina v teku sicer pomeni rdečo luč (kot so mi povedali bolj izkušeni), ampak jaz sem jo prevozila že tolikokrat, da mi je moje telo "vozniško dovoljenje" že zdavnaj vzelo. Zato bolečino pač ignoriram in teče naprej. Ne vem čisto natančno kdaj, ampak enkrat vmes me je nehalo boleti in tek je postal užitek. Ko sem po približno 40 minutah pritekla mimo naše hiše, mi še ni bilo dovolj, zato sem se odločila za še en malo krajši krog. Po petnajstih minutah še za enega... In na koncu se je ura ustavila po 70 minutah. Počutila sem se odlično ter ponovno ugotovila kaj pomeni dobra baza.
petek, 15. februar 2008
Zdaj!
Zdaj je ena taka zanimiva oddajo, ki jo predvajajo na tv Slovenija. Sicer jo le redko ujamem, ker jo vrtijo ob nekih čudnih urah (ob petkih okoli petih), vendar pa sem danes čisto po nesreči naletela nanjo. Prvi prispevek, ki sem ga videla, je bil o gibanju. Ste vedeli, da naj bi se ljudje dnevno gibali vsaj 1 uro. To pomeni eno uro prave fizične aktivnosti in ne samo lahkotnega sprehoda do trgovine. Kakorkoli, ljudje imamo na žalost preveč izgovorov: pozimi je hitro tema, poleti je prevroče, v službi in v šoli smo po cele dneve, ko pridemo končno domov smo utrujeni in gremo raje spat... Glede na vse to, sem nekako mnenja, da je bolje vsaj nekaj kot nič.
Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je zdelo, da tukaj nihče ne hodi peš. Tudi za najkrajše razdalje so moji sosošolci uporabljali avtobus. Če prideš iz mesta, ki nima mestnega pozniškega prometa (ki ga Kamnik po pravici povedano verjetno tudi ne potrebuje), se ti zdi tako ravnanje nesmiselno. Še posebej, ker kmali ugotoviš, da si peš hitreje. In ja, nikoli ne bom pozabila vseh tistih začudenih pogledov, ko sem rekla, da grem v mesto peš.:) Danes se mi zdi, da vedno več ljudi hodi. Naša fakulteta ima precejšnjo stisko s prostorom (ki ji ima po pravici povedano kar večina fakultet v Ljubljani) imn zato imamo enkrat na teden seminar tudi na biotehniški fakulteti. In prav presenetilo me je zadnjič, ko je večina sosošolcev do tja šla peš, Fino je bilo: zunaj je bil sonček in svež zrak, pa še na poti smo lahko predebatirali vse zadnje dogodke, ki so se zgodili.
V prvem prispevku v že omenjenu oddaji so povedali, da je najverjetneje največji problem v tem, da se otroke spodbuja k športu preko tekmovanj. Kar je milo rečeno zelo slaba spodbuda. Ker večina na teh tekmovanjih pač ni prva, hitro obupa in tudi nato, zaradi te prve slabe izkušnje, nima želje še sodelovati v športu. V Sloveniji pa na žalost obstaja premalo organizacij, ki bi otroke samo usmerjale v šport in ne nujno v tekmovalni šport.
Sama sem imela pri tem srečo. Ker sem imela občutno preveč energije, so moji starši želeli, da s eukvarjam s športom. Tako sem trenirala praktično vse kar se je dalo, je pa res, da me nikoli niso silili v tekmovanja. Športi JE ljubezen na prvi pogled in ko enkrat "padš notr", potem je to to. Moj šport je bil dolga leta lokostrelstvo. Mislim, da ne bom nikoli pozabila trenerjevega pogleda, ko sem prišla na prvi trening. Je res, da sem bila med najmlajšimi in edina punca, ampak moja močna trma je premagala vse in botrovala temu, da sem kar nekaj let vztrajala v tem športu. Glede na to, da sem bila edina punca, so mefantje včasih malo razvajali, predvsem pa smo se odlično razumeli in nismo bili le sotekmovalci, ampak tudi dobri prijatelji. Poleg tega sem se naučila usklajevati čas, ker je bil zvečer čas za tekme in ker smo med vikendi hodili po tekmovanjih. Zato takrat ni bilo časa za žur in za to, da grem ven s prijatelji. Vseeno pa sem doživela vse, kar mora otrok in mladostnik doživeti, predvsem pa sem uživala v vsem kar se je dogajalo in teh let ne zamenjam za nič na svetu. Danes se z lokostrelstvom zaradi različnih razlogov na žalost ne ukvarjam več. Vseeno pa ne izključujem možnosti, da se ne bi spet začela- mogoče takrat, ko bom imela svoje otroke.:)
Danes plezam kadar imam čas, ker je bila to moja druga ljubezen na prvi pogled. Na žalost je to šport, kjer se ne moreš odločiti in iti, ampak rabiš enakovrednega partnerja, ki bi šel s tabo. Dokler nisem sama prvič plezala v skali, nisem razumela alpinistov, ki so izpostavljali svoje življenje v nemogočih razmerah v gorah. Danes jih razumem, ker sem ugotovila kako te to lahko zasvoji, vseeno pa sem rahlo izbirčna pri izbiri plezalnih pratnerjev, ker je treba temu človeku 100% zaupati.
Tretji šport, ki ima pomembno vlogo v mojem življenju je tek. Imela sem to srečo, da sem čez poletje lahko tekla v Poletovi tekaški ekipi, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi, ki delimo skupno ljubezen = tek. Poleg tega nas trenerji vzpodbujajo, da tek ne postane naš edini šport, ampak da se ukvarjamo še s čim drugim: vsaj enkrat tedensko hoja v hrib, rolanje, plavanje, tek na smučeh... Poleg tega nas učijo krepljenja mišic in razteznih tehnik, ki jih ljudje drugače tako pogosto izpuščamo. Pravim, da so dnevi mojega tekmovalnega udejstvovanja mimo in tečem predvsem zaradi užitka in dobre družbe. Je pa res, da je fino občasno iti na kakšno tekmo, kjer so pogoji čisto drugačni in kjer opažaš kako vsi tečemo iz istega razloga: da premagamo sami sebe in tisti občutek, da mogoče včasih ne zmoremo. Ko pritečeš v cilj (po možnosti z nekom, s katerim sta pretekla že mnogo skupnih kilometrov), je občutek neopisljiv. In za take občutke bi se ljudje morali potruditi.
Ko sem prišla v Ljubljano, se mi je zdelo, da tukaj nihče ne hodi peš. Tudi za najkrajše razdalje so moji sosošolci uporabljali avtobus. Če prideš iz mesta, ki nima mestnega pozniškega prometa (ki ga Kamnik po pravici povedano verjetno tudi ne potrebuje), se ti zdi tako ravnanje nesmiselno. Še posebej, ker kmali ugotoviš, da si peš hitreje. In ja, nikoli ne bom pozabila vseh tistih začudenih pogledov, ko sem rekla, da grem v mesto peš.:) Danes se mi zdi, da vedno več ljudi hodi. Naša fakulteta ima precejšnjo stisko s prostorom (ki ji ima po pravici povedano kar večina fakultet v Ljubljani) imn zato imamo enkrat na teden seminar tudi na biotehniški fakulteti. In prav presenetilo me je zadnjič, ko je večina sosošolcev do tja šla peš, Fino je bilo: zunaj je bil sonček in svež zrak, pa še na poti smo lahko predebatirali vse zadnje dogodke, ki so se zgodili.
V prvem prispevku v že omenjenu oddaji so povedali, da je najverjetneje največji problem v tem, da se otroke spodbuja k športu preko tekmovanj. Kar je milo rečeno zelo slaba spodbuda. Ker večina na teh tekmovanjih pač ni prva, hitro obupa in tudi nato, zaradi te prve slabe izkušnje, nima želje še sodelovati v športu. V Sloveniji pa na žalost obstaja premalo organizacij, ki bi otroke samo usmerjale v šport in ne nujno v tekmovalni šport.
Sama sem imela pri tem srečo. Ker sem imela občutno preveč energije, so moji starši želeli, da s eukvarjam s športom. Tako sem trenirala praktično vse kar se je dalo, je pa res, da me nikoli niso silili v tekmovanja. Športi JE ljubezen na prvi pogled in ko enkrat "padš notr", potem je to to. Moj šport je bil dolga leta lokostrelstvo. Mislim, da ne bom nikoli pozabila trenerjevega pogleda, ko sem prišla na prvi trening. Je res, da sem bila med najmlajšimi in edina punca, ampak moja močna trma je premagala vse in botrovala temu, da sem kar nekaj let vztrajala v tem športu. Glede na to, da sem bila edina punca, so mefantje včasih malo razvajali, predvsem pa smo se odlično razumeli in nismo bili le sotekmovalci, ampak tudi dobri prijatelji. Poleg tega sem se naučila usklajevati čas, ker je bil zvečer čas za tekme in ker smo med vikendi hodili po tekmovanjih. Zato takrat ni bilo časa za žur in za to, da grem ven s prijatelji. Vseeno pa sem doživela vse, kar mora otrok in mladostnik doživeti, predvsem pa sem uživala v vsem kar se je dogajalo in teh let ne zamenjam za nič na svetu. Danes se z lokostrelstvom zaradi različnih razlogov na žalost ne ukvarjam več. Vseeno pa ne izključujem možnosti, da se ne bi spet začela- mogoče takrat, ko bom imela svoje otroke.:)
Danes plezam kadar imam čas, ker je bila to moja druga ljubezen na prvi pogled. Na žalost je to šport, kjer se ne moreš odločiti in iti, ampak rabiš enakovrednega partnerja, ki bi šel s tabo. Dokler nisem sama prvič plezala v skali, nisem razumela alpinistov, ki so izpostavljali svoje življenje v nemogočih razmerah v gorah. Danes jih razumem, ker sem ugotovila kako te to lahko zasvoji, vseeno pa sem rahlo izbirčna pri izbiri plezalnih pratnerjev, ker je treba temu človeku 100% zaupati.
Tretji šport, ki ima pomembno vlogo v mojem življenju je tek. Imela sem to srečo, da sem čez poletje lahko tekla v Poletovi tekaški ekipi, kjer sem spoznala ogromno novih ljudi, ki delimo skupno ljubezen = tek. Poleg tega nas trenerji vzpodbujajo, da tek ne postane naš edini šport, ampak da se ukvarjamo še s čim drugim: vsaj enkrat tedensko hoja v hrib, rolanje, plavanje, tek na smučeh... Poleg tega nas učijo krepljenja mišic in razteznih tehnik, ki jih ljudje drugače tako pogosto izpuščamo. Pravim, da so dnevi mojega tekmovalnega udejstvovanja mimo in tečem predvsem zaradi užitka in dobre družbe. Je pa res, da je fino občasno iti na kakšno tekmo, kjer so pogoji čisto drugačni in kjer opažaš kako vsi tečemo iz istega razloga: da premagamo sami sebe in tisti občutek, da mogoče včasih ne zmoremo. Ko pritečeš v cilj (po možnosti z nekom, s katerim sta pretekla že mnogo skupnih kilometrov), je občutek neopisljiv. In za take občutke bi se ljudje morali potruditi.
četrtek, 14. februar 2008
Pismo
Danes je valentinovo in čeprav nisem pričakovala, sem dobila pismo. Ni bilo podpisano, a točno vem od koga in zakaj je bilo napisano. Je tako iskreno, da je zadelo naravnost v srce in da sem prejokala naslednje pol ure. In čeprav vem, da je težko tako meni kot njemu, da sva zmedena in razočarana, vem tudi, da je bila najina odločitev pravilna.
Ljudje so govorili, da sva idealen par. Bova zmogla postati tudi idealna prijatelja?
Ljudje so govorili, da sva idealen par. Bova zmogla postati tudi idealna prijatelja?
petek, 8. februar 2008
Ocene
Ljudje smo, takoj ko prestopimo prag osnovne šole, podvrženi stalnemu ocenjevanju. Najprej ocene pridobivamo skozi našo celotno izobraževalno pot, nato pa se vse kar nadaljuje: študenti ocenjujemo učitelje, nadrejeni delo svojih podrejenih, podajamo oceno dela vlade in to se nadaljuje v neskončnost.
Sprašujem se, ali imajo ocene res tak pozitiven učinek na nas? Se zato, ker vemo, da bomo za svoje delo dobili oceno, res bolj naučimo snov za izpit? Bi šolski sistem vseeno deloval tako kot sedaj?
Na mednarodni maturi poteka ocenjevanje nekoliko drugače kot na nacionalni. Gre za to, da se dijaki skupaj z učitelji učimo in se "borimo" proti zunanjemu ocenjvalcu- maturi. Čeprav nismo imeli formalnih ocen, smo se za sprotne teste vsi učili. Zato, ker so nas stvari zanimale. Ker nismo bili pod pritiskom kakšni bodo rezultati, so bili le-ti vedno dobri. In tudi končni rezultat je bil odličen, kljub temu, da nas dve leti prej niso ustrahovali, da se bliža matura in nam niso dajali slabih ocen.
Sedaj sem na fakulteti in večina predmetov me zanima. Na večini predavanj se imamo fino in se naučimo novih stvari. Učim se zato, ker vem, da bom po fakulteti rabila znanje uporabiti v praksi. In ker mi takrat noben ne bo razlagal kako najti optimalne parametre za PCR reakcijo ter kako zmeriti absorbanco mojega proteina. Zaradi takih stvari v bistvu ocene niso pomembne in včasih delajo več škode kot koristi. Zakaj? Ker se moram danes naučiti naučiti za en izpit in ker vem, da imam čez 14 dni že drugega. Tako se učim kampanjsko in ko vem, da je izpit narejen, knjige pospravim na drugo polico in se začnem učiti za nov izpit. Večina znanja pa ne ostane, ker vem, da mi časovno ne bo zneslo, da se stvari naučim tako, da bi si jih res zapomnila in da jih ne bom pozabila takoj po ustnem izpitu.
Poleg tega univerza dopušča popravljanje izpitov. Kar pri preveč ambicioznih študentih vodi do skrajnosti in popravljanja v neskončnost, ker devetica ni dovolj dobra za njih. Sama se pri tem vprašam ali je to res tako pomembno? Me bo čez 4 leta kdo vprašal koliko sem pisala kolokvij pri fizikalni kemiji? Bo mojega delodajalca zanimalo kakšno oceno imam iz splošne kemije ali bo bolj pomembno to, koliko sem se dejansko naučila na fakulteti, kako znam to znanje uporabljati v praksi, koliko praktičnih izkušenj imam in kako delujem v skupini, v katero sem dodeljena. Upam, da večini ocene ne pomenijo toliko, da bi bilo to ključnega pomena in da se zavedamo, da je ocena poleg znanja skupek različnih dejavnikov, na primer kako delujemo pod stresom in koliko smo pripravljeni tvegati pri tipu abcd vprašanj z negativnimi točkami.
Ta blog ni kritika šolskega sistema ampak kritika družbe in tega, da smo se navadili na to. In je kritika tega, da se s tem vsi preveč obremenjujemo in tako pozabljamo na stvari, ki so mogoče v življenju veliko bolj pomembne.
Sprašujem se, ali imajo ocene res tak pozitiven učinek na nas? Se zato, ker vemo, da bomo za svoje delo dobili oceno, res bolj naučimo snov za izpit? Bi šolski sistem vseeno deloval tako kot sedaj?
Na mednarodni maturi poteka ocenjevanje nekoliko drugače kot na nacionalni. Gre za to, da se dijaki skupaj z učitelji učimo in se "borimo" proti zunanjemu ocenjvalcu- maturi. Čeprav nismo imeli formalnih ocen, smo se za sprotne teste vsi učili. Zato, ker so nas stvari zanimale. Ker nismo bili pod pritiskom kakšni bodo rezultati, so bili le-ti vedno dobri. In tudi končni rezultat je bil odličen, kljub temu, da nas dve leti prej niso ustrahovali, da se bliža matura in nam niso dajali slabih ocen.
Sedaj sem na fakulteti in večina predmetov me zanima. Na večini predavanj se imamo fino in se naučimo novih stvari. Učim se zato, ker vem, da bom po fakulteti rabila znanje uporabiti v praksi. In ker mi takrat noben ne bo razlagal kako najti optimalne parametre za PCR reakcijo ter kako zmeriti absorbanco mojega proteina. Zaradi takih stvari v bistvu ocene niso pomembne in včasih delajo več škode kot koristi. Zakaj? Ker se moram danes naučiti naučiti za en izpit in ker vem, da imam čez 14 dni že drugega. Tako se učim kampanjsko in ko vem, da je izpit narejen, knjige pospravim na drugo polico in se začnem učiti za nov izpit. Večina znanja pa ne ostane, ker vem, da mi časovno ne bo zneslo, da se stvari naučim tako, da bi si jih res zapomnila in da jih ne bom pozabila takoj po ustnem izpitu.
Poleg tega univerza dopušča popravljanje izpitov. Kar pri preveč ambicioznih študentih vodi do skrajnosti in popravljanja v neskončnost, ker devetica ni dovolj dobra za njih. Sama se pri tem vprašam ali je to res tako pomembno? Me bo čez 4 leta kdo vprašal koliko sem pisala kolokvij pri fizikalni kemiji? Bo mojega delodajalca zanimalo kakšno oceno imam iz splošne kemije ali bo bolj pomembno to, koliko sem se dejansko naučila na fakulteti, kako znam to znanje uporabljati v praksi, koliko praktičnih izkušenj imam in kako delujem v skupini, v katero sem dodeljena. Upam, da večini ocene ne pomenijo toliko, da bi bilo to ključnega pomena in da se zavedamo, da je ocena poleg znanja skupek različnih dejavnikov, na primer kako delujemo pod stresom in koliko smo pripravljeni tvegati pri tipu abcd vprašanj z negativnimi točkami.
Ta blog ni kritika šolskega sistema ampak kritika družbe in tega, da smo se navadili na to. In je kritika tega, da se s tem vsi preveč obremenjujemo in tako pozabljamo na stvari, ki so mogoče v življenju veliko bolj pomembne.
četrtek, 31. januar 2008
Blog brez naslova ali zakaj bi moral vsak blog imeti svoj naslov
Vprašanje se skirva že v naslovu. Ni mi všeč, da mora imeti vsak blog svoj naslov, čeprav je po drugi strani res, da naslov pove o čem boš nato pisal. Kar da bralcu vsa približno orientacijo.
Danes sem brala nov blog, katerega avtor je Anže (http://malibacek.blogspot.com/). Prvi vpis mi je bil res všeč... Verjetno zato, ker se totalno strinjam z njim - ljudje v osnovi pričakujemo, da bodo ostali plesali okoli nas, ko se po dolgem času vrnemo od nekod. In potem smo razočarani, ko ugotovimo, da tusi za druge življenje teče dalje in nimajo časa, da bi se ukvarjali še z nami.
Tedna je že skoraj konec in s tem je že skoraj konec tudi drugega tedna mojih počitnic. Ta teden sem spet začela delati na Kemijskem inštitutu. Če odmislim, da občasno precej zmedeno letam okoli, ker ne najdem te in one stvari, se je teden do sedaj kar dobro iztekel. Drugače imam občutek, da delam nekaj koristnega. Vsekakor je karkoli boljše kot poležavati doma na kavču.
Poleg tega sem preživela tudi dvourni sestanek ŽPS. Saj ne, da bi me spravljal ob živce, samo je res, da ko se enkrat zagovorimo, se res zagovorimo... In ker se nam seveda vsem mudi, bi radi čimprej prišli do nekih sklepov in na koncu vse obvisi v zraku. Na žalost... Ampak počasi premikamo stvari na bolje.
Jutri je petek, kar pomeni, da imam cel vikend časa da se spočijem. Ta teden sem obupno utrujena. Mogoče je to še krivda nedavnega vnetja ušes, čeprav je res, da to ne bo mogel biti moj večni izgovor. Po eni strani se vsako jutro, ko zvoni budilka, vprašam kaj mi je tega treba. Po drugi strani, mi je pa vse tako fajn, da sem srečna, da nisem doma. Doma bi se premikala od računalnika do televizije in bila iz dneva v dan zamorjena, kar ne bi bilo fino za nikogar, še najmanj za člane moje družine.
Morebitne bralce pozivam, da oddajo kakšen komentar.:P
Danes sem brala nov blog, katerega avtor je Anže (http://malibacek.blogspot.com/). Prvi vpis mi je bil res všeč... Verjetno zato, ker se totalno strinjam z njim - ljudje v osnovi pričakujemo, da bodo ostali plesali okoli nas, ko se po dolgem času vrnemo od nekod. In potem smo razočarani, ko ugotovimo, da tusi za druge življenje teče dalje in nimajo časa, da bi se ukvarjali še z nami.
Tedna je že skoraj konec in s tem je že skoraj konec tudi drugega tedna mojih počitnic. Ta teden sem spet začela delati na Kemijskem inštitutu. Če odmislim, da občasno precej zmedeno letam okoli, ker ne najdem te in one stvari, se je teden do sedaj kar dobro iztekel. Drugače imam občutek, da delam nekaj koristnega. Vsekakor je karkoli boljše kot poležavati doma na kavču.
Poleg tega sem preživela tudi dvourni sestanek ŽPS. Saj ne, da bi me spravljal ob živce, samo je res, da ko se enkrat zagovorimo, se res zagovorimo... In ker se nam seveda vsem mudi, bi radi čimprej prišli do nekih sklepov in na koncu vse obvisi v zraku. Na žalost... Ampak počasi premikamo stvari na bolje.
Jutri je petek, kar pomeni, da imam cel vikend časa da se spočijem. Ta teden sem obupno utrujena. Mogoče je to še krivda nedavnega vnetja ušes, čeprav je res, da to ne bo mogel biti moj večni izgovor. Po eni strani se vsako jutro, ko zvoni budilka, vprašam kaj mi je tega treba. Po drugi strani, mi je pa vse tako fajn, da sem srečna, da nisem doma. Doma bi se premikala od računalnika do televizije in bila iz dneva v dan zamorjena, kar ne bi bilo fino za nikogar, še najmanj za člane moje družine.
Morebitne bralce pozivam, da oddajo kakšen komentar.:P
ponedeljek, 7. januar 2008
novice
Tale blog pisem medtem, ko cakam, da Ales odpise na msnju. Se sreca, da ima ta cudoviti internet toliko moznih aplikacij, da cloveku ni dolgcas medtem ko caka.:) V koncni fazi se vedno ostane knjiga za fizikalno kemijo.
Smesno mi je, kako sem vcasih zvecer sedela na postelji in pisala dnevnik. Danes se usedm za racunalnik in si vzamem nekaj casa in blog je tu. Pa se hitreje je spisan. Je pa verjetno res, da takih osebnih stvari, kot so shranjeni v tistem dnevniku, verjetno tu ne bom nikoli pisala.
Za mano je eno od lepsih praznovanj novega leta. Po zacetnem misljenju, da ne bomo sli nikamor, smo se nato koncno spokali in sli na Veliko planino. In bilo je res fajn, ceprav bi bilo se bolj prijetno ce bi bilo malo manj petard. Itak je pa glavna dobra druzba, ki je definitivno bila. Zabavno je prezivljati novo leto s tabornico, ki ima kopico dobrih idej za neumne igrice in s svojo najboljso prijateljico, ki je jezna na ves svet, ko ugotovi, da njen govor kako je brez kondicije, pri nas nic ne zaleze. Spet je prevec vejic v zadnjem stavku.:P
V soboto sva sli z Vesno drsat in preziveli fleten vecer (kot bi rekel Klemen). Sicer je res, da ni bilo nobenih lustnih fantov, al pa jih samo jaz nisem opazila. Hkmm.... Itak pa Ani dokazujem, da se da prezivet brez osebkov moskega spola.:P Ceprav ima po eni strani prav: kolikor nas spravljajo ob zivce z neodpisovanjem na smse in nepripravljenostjo na pogovor, bi vseen tezko brez njih.
Smesno mi je, kako sem vcasih zvecer sedela na postelji in pisala dnevnik. Danes se usedm za racunalnik in si vzamem nekaj casa in blog je tu. Pa se hitreje je spisan. Je pa verjetno res, da takih osebnih stvari, kot so shranjeni v tistem dnevniku, verjetno tu ne bom nikoli pisala.
Za mano je eno od lepsih praznovanj novega leta. Po zacetnem misljenju, da ne bomo sli nikamor, smo se nato koncno spokali in sli na Veliko planino. In bilo je res fajn, ceprav bi bilo se bolj prijetno ce bi bilo malo manj petard. Itak je pa glavna dobra druzba, ki je definitivno bila. Zabavno je prezivljati novo leto s tabornico, ki ima kopico dobrih idej za neumne igrice in s svojo najboljso prijateljico, ki je jezna na ves svet, ko ugotovi, da njen govor kako je brez kondicije, pri nas nic ne zaleze. Spet je prevec vejic v zadnjem stavku.:P
V soboto sva sli z Vesno drsat in preziveli fleten vecer (kot bi rekel Klemen). Sicer je res, da ni bilo nobenih lustnih fantov, al pa jih samo jaz nisem opazila. Hkmm.... Itak pa Ani dokazujem, da se da prezivet brez osebkov moskega spola.:P Ceprav ima po eni strani prav: kolikor nas spravljajo ob zivce z neodpisovanjem na smse in nepripravljenostjo na pogovor, bi vseen tezko brez njih.
Naročite se na:
Objave (Atom)